Zato marsikdo v Ljubljani, Mariboru ali Kranju za vsakdanje opravke raje sede na kolo. Razmere so se v zadnjem desetletju opazno izboljšale: na voljo je več urejenih kolesarskih pasov ob vpadnicah, delujejo javni sistemi za izposojo koles, električni pomožni pogon občutno olajša klanec proti Kalvariji, delodajalci pa na dvoriščih vse pogosteje postavljajo pokrita stojala s ključavnico.

Kje se izgublja čas

Večina mestnih poti je kratkih. Ocenjuje se, da precejšen del voženj z osebnim avtomobilom v urbanem okolju ne presega petih kilometrov. To je razdalja, ki jo povprečen kolesar prevozi v dvajsetih minutah brez pretiranega napora. Prednost motorja se na tako kratki poti izgubi, saj jo izničijo semaforji, enosmerne ulice in zadnjih tristo metrov hoje od parkirišča do vhoda. Pri takšnih razdaljah so kolesa pogosto najhitrejša izbira od vrat do vrat.

Drugi del računa je prostor. Na površino enega parkirnega mesta za osebni avtomobil je mogoče postaviti stojala za približno osem koles, kar je eden od razlogov, da so nekatera podjetja in šole v zadnjih letih raje uredile pokrito kolesarnico kot dodatna parkirišča za avtomobile. Prihranek pri gorivu in parkirnini je pri tem le eden od učinkov, manj očiten je tisti pri jutranjem razpoloženju.

Kaj pri izbiri res odloča

Ponudba je široka, razlike med modeli pa izvirajo predvsem iz namena vožnje. Kdor primerja kolesa v isti cenovni skupini, bo opazil, da se ločijo po geometriji okvirja, širini pnevmatik, teži in prestavnem razmerju. Treking kolo z ožjimi plašči je hitrejše na asfaltu, a nerodno na razriti makadamski poti, gorsko kolo s širokim profilom pa ravno obratno.

Pri velikosti se marsikdo zmoti. Dolžina okvirja, višina sedeža in razdalja do krmila vplivajo na kolena, zapestja in ledveni del hrbta veliko bolj kot sama znamka menjalnika. Zato preizkusna vožnja pove več od primerjanja podatkovnih preglednic. Dobra kolesarska trgovina si za to vzame vsaj dvajset minut in po opravljeni preizkusni vožnji popravi nastavitve, po nekaj sto prevoženih kilometrih pa jih po potrebi prilagodi znova.

Vsakdanja vožnja po mestu

Za pot v službo, po nakupih ali do vrtca so zahteve drugačne kot pri športni vožnji ob koncu tedna. Tu se izkaže mestno kolo s pokončnejšim položajem, ki vozniku omogoča pogled čez pločevino pred sabo, ter z blatniki, verižnikom in prtljažnikom. Brez teh se deževna pot v službo hitro konča z umazano hrbtno stranjo suknjiča.

Notranje prestave v pestu so pri celoletni uporabi manj občutljive za sol, blato in dolge premore kot zunanji menjalnik, veriga v ohišju pa ne umaže hlačnic. Takšna kolesa so nekoliko težja, kar na ravnini komaj kdo opazi, na strmini nad Vičem ali v Kamnici pa se to že pozna. Prav zaradi klancev se v zadnjih letih tudi pri mestni rabi kolesarji pogosteje odločajo za električni pomožni pogon.

Vprašanje oblačil se pojavi takoj za vprašanjem izbire kolesa. Pri zmerni hitrosti in pokončni drži se človek na tri kilometre dolgi poti ne spoti toliko, da bi potreboval tuširanje. Več preglavic povzroča vreme, zato sta ključna lahka vetrovka in dovolj dolg blatnik. Dežni plašč s podaljšanim zadnjim delom je pri nas veliko uporabnejši od dežnika, ki ga marsikdo poskuša držati v eni roki, kar je na mokrih granitnih kockah slaba zamisel.

Nasvet, ki ga v spletnem katalogu ni

Spletna stran pove ceno in tehnične podatke, ne pove pa, ali bo model ustrezal telesu in navadam kupca. Tu je uporabna kolesarska trgovina s servisno delavnico, kjer prodajalec vpraša po dolžini vsakodnevne poti, po tem, ali bo kolo stalo zunaj ali v kleti, in po tem, koliko prtljage bo treba prevažati. Iz teh treh odgovorov se pogosto izbere povsem drug model, kot ga je kupec imel v mislih.

Servisni interval je odvisen od prevoženih kilometrov in vremenskih razmer. Kdor mestno kolo uporablja vse leto, naj računa na zamenjavo zavornih ploščic vsaj enkrat letno. Veriga se raztegne prej, kot večina pričakuje, in nato pospešeno obrablja zobnike. Redno mazanje in zimsko izpiranje soli sta poceni opravili v primerjavi z menjavo celotnega pogonskega sklopa.

Oprema in pravila na cesti

Zakon o pravilih cestnega prometa določa nekaj obveznosti, ki se jih v praksi pogosto spregleda. Kolo mora imeti brezhibne zavore in zvonec, ob zmanjšani vidljivosti ali ponoči pa spredaj belo ali rumeno luč, zadaj rdečo luč, rdeč odsevnik ter odsevnike na pedalih. Zaščitna čelada je obvezna za otroke in mladostnike do dopolnjenega 18. leta starosti, za odrasle pa je močno priporočena.

Ločnica pri električnih modelih je jasna. Kot navadna kolesa v prometnih predpisih štejejo tista s pomožnim motorjem do največ 250 vatov trajne moči in s pomočjo, ki se izklopi pri hitrosti 25 kilometrov na uro. Zmogljivejši ali hitrejši modeli se uvrščajo med kolesa z motorjem oziroma mopede, kar prinaša drugačne obveznosti glede registracije, zavarovanja in obvezne uporabe čelade. Zato je podatek o moči motorja na nalepki vreden posebne pozornosti že pred nakupom.

Kje kolo ostane varno

Kraje koles so v mestnih središčih pogoste, zavarovalnice pa pri izplačilu škode praviloma zahtevajo dokazilo o nakupu ter številko okvirja. Zato sta fotografija računa in vtisnjene serijske številke osnovna preventivna ukrepa. Poceni spiralna ključavnica je bolj simbolna ovira kot resna zaščita, medtem ko togo jekleno streme in debela členasta veriga vzameta storilcu veliko več časa in povzročita hrup.

Način zaklepanja šteje enako kot sama ključavnica. Prikleniti je treba okvir na trdno pritrjen predmet, ne zgolj sprednje kolo, ki ga je mogoče sneti v pol minute. Vse več stanovanjskih sosesk in poslovnih stavb v Ljubljani ter Mariboru ureja zaklenjene kolesarnice z videonadzorom, kar je za dražje električne modele praktično nujen pogoj za miren spanec.

Izposoja in daljinske poti

Javni sistem izposoje koles BicikeLJ deluje v Ljubljani od leta 2011, mariborski MBajk pa od aprila 2022, pri čemer sta se obe mreži z leti znatno razširili. Za marsikoga je izposojeno mestno kolo prvi resen preizkus, ali je pot v službo sploh izvedljiva brez avtomobila, šele nato sledi nakup lastnega kolesa.

Zunaj mestnih jeder je slika manj enotna. Dravska kolesarska pot in Parenzana spadata med najbolj urejene daljinske trase, marsikje pa se kolesarska steza konča na robu naselja, kolesar pa se znajde na prometni regionalni cesti brez odstavnega pasu. Ob priljubljenih kolesarskih povezavah se je razvila tudi spremljajoča ponudba, saj kolesarske trgovine na takih točkah pogosto ponujajo servis in izposojo otroških prikolic.

Kaj tak način vožnje stane

Nakup kolesa je enkraten strošek, stroški vzdrževanja pa so zelo nizki. Kdor mestno kolo vozi vsak dan skozi vse leto, bo v sezoni najverjetneje zamenjal verigo, par zavornih ploščic in prej ali slej plašč, kar skupno ostaja globoko pod ceno enega samega tehničnega pregleda ali obveznega zavarovanja za avtomobil.

Cene rednega letnega servisa se med izvajalci razlikujejo. Kolesarske trgovine običajno ponujajo osnovni pregled z nastavitvijo menjalnika in zavor ter obsežnejši servis z razstavljanjem pogonskega sklopa. Pri električnih modelih je smiselno opraviti tudi diagnostiko baterije, saj njena zmogljivost s starostjo upada, podatek o preostali kapaciteti pa močno vpliva na oceno vrednosti rabljenega kolesa.

Sprememba potovalnih navad ni odločitev po načelu „vse ali nič“. Že dva ali trije dnevi kolesarjenja na teden opazno znižajo mesečni strošek prevoza, mestne ulice pa razbremenijo bolj, kot se zdi ob pogledu na eno samo opravljeno pot.