Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Papež Frančišek: »Naš Bog nas sprejema z veseljem«

Za vas piše:
T. M.
Objava: 27. 03. 2022 / 15:32
Oznake: Cerkev, Papež, Vera
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 27.03.2022 / 17:55
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Papež Frančišek: »Naš Bog nas sprejema z veseljem«

Papež Frančišek: »Naš Bog nas sprejema z veseljem«
Zavedajmo se tega vsak dan. FOTO: Pexels
Nagovor papeža Frančiška na 4. postno nedeljo.

»Evangelij bogoslužja današnje nedelje pripoveduje priliko o izgubljenem sinu. Vodi nas do srca Boga, ki vedno s sočutjem in nežnostjo odpušča. Bog vedno odpušča, mi pa se utrudimo prositi ga odpuščanja.« S temi besedami je papež začel svoj današnji nagovor. 

»Prilika nam pove, da je Bog Oče, ki ne le ponovno sprejme, ampak se veseli in pripravi praznovanje za svojega sina, ki se je vrnil domov, potem ko je zapravil vse imetje. Mi smo ta sin in smo ganjeni ob misli, kako nas ima Oče vedno rad in nas čaka.« 

»Ne razumem te« 

»V isti priliki nastopa tudi starejši sin, ki je zaradi takšnega Očeta zapadel v krizo. To lahko potegne v krizo tudi nas. Saj je v nas tudi ta sin, vsaj delno smo skušani, da mu damo prav. Vedno je namreč izpolnil svojo dolžnost, ni šel od doma, a se razburi, ko vidi Očeta, da objame brata, ki se je zelo slabo vedel. Ugovarja in pravi: "Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, medtem ko za tega tvojega sina si pripravil celo praznovanje." Iz teh besed lahko razberemo prizadetost starejšega sina,« poudari papež v svojem današnjem nagovoru. 

Oddaljena vera 

»Odnos starejšega sina do očeta temelji samo na izpolnjevanju zapovedi, na čutu za dolžnost. To je lahko tudi naša težava z Bogom, če izgubimo izpred oči, da je Oče in začnemo živeti oddaljeno vero, ki jo sestavljajo prepovedi in dolžnosti. Posledica te oddaljenosti in togosti pa se izraža do bližnjega, ki ga ne vidimo več kot brata.« 

Devica Marija naj nas pouči, kako sprejeti Božje usmiljenje, da bo postalo luč, v kateri bomo gledali našega bližnjega.

Poveseliti se in vzradostiti se 

»Oče nagovori starejšega sina: "Otrok, ti si vedno pri meni in vse moje je tvoje." Skuša mu razložiti, da je zanj vsak otrok vse njegovo življenje. To zelo dobro vedo starši, ki se zelo približajo k čutenju Boga. Na tej točki prilike odpre Oče srce starejšemu sinu in izrazi dve potrebi, ki nista zapovedi, temveč nuja srca. Tako pravi: "Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel." Tudi mi moramo vedno znova preverjati, če imamo v srcu ti dve Očetovi potrebi: poveseliti in vzradostiti se,« nas opominja papež. 

Bog Oče nas vedno sprejema v polnosti in z veseljem.

Očetovo srce je polno ljubezni in odpuščanja 

»Dovolil si bom povedati izmišljeno zgodbo, ki pa dobro pokaže očetovo srce. Pred tremi, štirimi leti sem si nekje ogledal pop opero na temo o izgubljenem sinu. Vse se je odvilo in na koncu, ko se je ta sin odločil, da se bo vrnil k očetu, to pove prijatelju in mu reče: "Veš, bojim se, da me bo oče zavrnil in mi ne bo odpustil." Prijatelj mu je svetoval: "Pošlji pisemce svojemu očetu in mu reci: Oče, kesam se, hočem se vrniti domov, a nisem prepričan, če boš ti zadovoljen s tem. Če me hočeš sprejeti, prosim te, daj bel robec na tisto okno." Odpravil se je na pot in ko je bil blizu doma, ko je prišel izza ovinka domače hiše, kaj je videl? Ni videl enega robca, ampak polno belih robcev na vseh oknih. Tako nas Oče sprejema v polnosti in z veseljem. Takšen je naš Bog. Se zaradi drugih znamo veseliti?« S temi besedami je sveti oče zaključil svoj današnji nagovor. 


Nalaganje
Nazaj na vrh