Danes zjutraj je bilo objavljeno papeževo pismo, namenjeno vsem katoliškim škofom, v katerem Benedikt XVI. pojasnjuje svoja stališča o zadevi, ki je letošnjega januarja naletela na najrazličnejše odzive v javnosti: o dekretu Kongregacije za škofe, s katerim je ta preklicala izobčenje štirih škofov Bratovščine sv. Pija X. iz Cerkve.

Mnogi škofje so bili začudeni nad nepričakovano potezo Kongregacije in so jo le stežka pozitivno ocenili. Čeprav je bil papežev poziv k spravi dobronameren, je ostajalo vprašanje, ali je v današnjih časih, ko smo vsak dan soočeni s pomembnejšimi temami, to resnično pomembno. Nekatere skupine so papeža javno obtožile, da skuša kazalce na uri zavrteti v čase pred II. vatikanskim cerkvenim zborom in to je izzvalo vrsto protestov. Zato, piše papež Benedikt XVI., se čuti dolžnega sobratom duhovnikom ponuditi nekaj pojasnil v zvezi z odločitvijo Kongregacije za škofe in na ta način doprinesti k miru znotraj Cerkve.

Nesrečno naključje je bilo, da je preklic izobčenja sovpadel z izjavami škofa Williamsona o holokavstu. Svetovna javnost je nenadoma dobila vtis, da katoliška Cerkev zavrača spravo med kristjani in judi, čeprav, kot piše papež, si sam kot teolog za to prizadeva že od začetka svojega delovanja. Kmalu po preklicu izobčenja so se na spletnih forumih pojavili različni komentarji in odslej bo papež tudi sam več pozornosti namenil temu, kakšne vesti se širijo po medmrežju. Papeža je razžalostilo tudi dejstvo, da ga je z odkrito sovražnostjo napadlo veliko število katoličanov, ki bi morali bolje oceniti nastali položaj. V veliko uteho so mu bili v tistem času judovski prijatelji, ki so pomagali razjasniti nesporazum in ponovno vzpostaviti ozračje prijateljstva in zaupanja.

Druga napaka, ki jo papež globoko obžaluje, je dejstvo, da ob dekretu, izdanem 21.januarja, ni bilo dovolj jasnih pojasnil v zvezi s preklicem izobčenja. Izobčenje je stvar posameznikov, ne ustanov. Škofovsko posvečenje brez pokorščine papežu predstavlja nevarnost razkola in s tem ogroža enotnost škofovskega zbora s papežem. Posledično se mora Cerkev na nepokorščino odzvati z izobčenjem, saj s tem kaznovane skuša pripeljati do kesanja in ponovnega združenja s Cerkvijo. Pri štirih lefebvrovskih škofih po dvajsetih letih do tega ni prišlo, zato je papež s preklicem izobčenja skušal utreti pot k lažjemu dialogu. S tem dejanjem pa ni priznal legitimnosti Bratovščine sv. Pija X.

Nesoglasja med Bratovščino sv. Pija X. in papežem so izključno doktrinalne narave, saj člani bratovščine ne priznavajo sklepov II. vatikanskega cerkvenega zbora ter učenja papežev Janeza XXIII., Pavla VI., Janeza Pavla I., Janeza Pavla II. in sedanjega Benedikta XVI. Ostaja pa vprašanje, ali je bil dekret, izdan 21.januarja, resnično potreben. Papež meni, da je enotnost Cerkve ključnega pomena in da bi se vsi, ki verujejo v Boga, morali združiti v prizadevanju za mir. Skupaj bi se morali podati na pot proti Luči, četudi se naše podobe Boga med seboj razlikujejo. Temu pravimo medverski dialog.

Če je torej osnovna naloga Cerkve prizadevanje za vero, upanje in ljubezen, sodijo sem tudi dejanja sprave, majhna in malo večja. Da je tiha roka, ponujena v spravo, izzvala tolikšen odziv in dosegla ravno nasproten učinek, moramo pač sprejeti kot dejstvo. Vendar papež postavlja vprašanje: kaj je narobe, če bratu, ki ‘ima kaj proti tebi’ (Mt 5:23), stopiš pol poti naproti in se skušaš spraviti z njim? Ali naj ga pustiš, da se še bolj oddalji od Cerkve? Papež je prepričan, da člani Bratovščine sv. Pija X. ne bi izbrali duhovništva, če ne bi resnično ljubili Kristusa in želeli oznanjevati njegove Besede.

Cerkev mora biti sposobna spregledati določene napake in se potruditi za čim širši pogled na svet. Prav tako mora priznati, da se neprijetnosti dogajajo tudi znotraj njenih zidov. Včasih dobimo občutek, da družba potrebuje vsaj eno ustanovo, ki ji ni potrebno izkazovati strpnosti; ki jo zlahka napada in sovraži. In če se temu kdo zoperstavi – v tem primeru papež –, tudi on izgubi pravico do strpnosti. Postane tarča sovražnih napadov.

V dneh, ko je še premišljeval o tem pismu, piše papež, je naletel na besede sv. Pavla v pismu Galačanom (Gal 5:13-15): ‘Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu, temveč služite drug drugemu po ljubezni. Saj je celotna postava izpolnjena v eni zapovedi, namreč: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Če pa se med seboj grizete in obžirate, glejte, da se med seboj ne pokončate.’ Presenetila ga je neposrednost in povezanost odlomka s sedanjostjo. Tudi mi sami nismo nič boljši od Galačanov. Vedno znova se moramo učiti najpomembnejše zapovedi, ljubezni.

Naj nas Kristusova ljubezen spremlja tudi zdaj, v teh razburkanih časih, in naj nas novo upanje popelje v svetlobo Velike noči, svoje pisanje sklene papež.