Goriška Mohorjeva družba je izdala knjigo Sandra Oblaka Z udarno pestjo, o komunistično-partizanskem nasilju na severnem Primorskem.



Avtor knjige Sandro Oblak.


Knjiga mag. Sandra Oblaka Z udarno pestjo že s podnaslovom Odnos ljudske oblasti do resničnih in namišljenih domačih nasprotnikov na Idrijskem in Cerkljanskem (1943–1950) določa njeno geografsko zamejitev, t. j. Idrijsko in Cerkljansko.

Težišče knjige je na drugi polovici druge svetovne vojne in na petletju po vojni, ki ju zaznamujeta silovit vzpon partizanstva nasproti novi nemški okupacijski sili na eni, ter povojno postopno integriranje v novo jugoslovansko socialistično stvarnost, čeprav sicer upočasnjeno zaradi obstoja t. i. cone B.


Avtor je natančno predstavil delovanje komunističnega represivnega aparata

Ustni viri in osebni spomini predstavljajo pomembno dopolnilo in tudi korektiv arhivskim dokumentom, ki so lahko preveč splošni, brezosebni ter včasih tudi pomanjkljivi in zavajajoči.

Ker je to prva večja raziskava s to tematiko, je avtor zbral vse ali vsaj čim več zadevnih virov.

Osrednji del knjige je posvečen soočanju partizanskih oblasti z vsemi domačimi nasprotniki, pri čemer je bilo v tem prizadevanju najbolj dosledno in zainteresirano prav njihovo komunistično vodstvo. Pri tem se je posluževalo zelo razvejanega represivnega aparata, ki je prek svojih pokrajinskih, okrožnih in okrajnih organov in izpostav bil zelo dejaven tudi na Idrijskem in Cerkljanskem.

Avtor je v svojem besedilu natančno predstavil delovanje tega aparata, njegove najbolj izpostavljene »operacije«, vključno s t. i. gestapovsko zaroto in tragedijo v Cerknem pozimi 1944.


Prikaz revolucionarnega vodstva do Cerkve in posameznih duhovnikov

Nabor represivnih ukrepov je bil dolg in branje njihovega navajanja v knjigi je na trenutke prav pretresljivo, ni manjkalo tudi številnih umorov.

Posebej je izpostavil stališče revolucionarnega vodstva do Cerkve in posameznih duhovnikov. Ti so bili še posebej pod drobnogledom, tudi po vzorcu postopanja v Ljubljanski pokrajini. Pri tem je avtor že v samem začetku poudaril bistveno različen položaj, v katerem sta se Idrijsko oziroma Cerkljansko znašli po kapitulaciji Italije.

Prvo je bilo vsaj v osrednjem delu zaradi rudnika živega srebra pod stalno nemško okupacijo, medtem ko je bilo Cerkljansko stalno pod partizansko kontrolo. To je verjetno deloma vplivalo na to, da se je na Idrijskem domobranstvo vsaj pojavilo, a ne prevladalo. Na Cerkljanskem pa je partizanska oblast pokazala svoje pravo bistvo.


Spomenik NOB nad Cerknim, ki zakriva množico partizanskih zločinov. Foto: Ivo Žajdela


Nasilje partizanskih »oblasti« je zadevalo veliko ljudi

Kakor je v knjigi zapisal zgodovinar dr. Boris Mlakar je nasilje partizanskih »oblasti« zadevalo širši krog ljudi, ki jih je avtor označil kot »namišljene domače nasprotnike«. Po njegovem bi jih lahko »poimenovali tudi kot potencialne nasprotnike nove uveljavljajoče se ljudske oziroma revolucionarne oblasti, česar se morda sami niti še niso zavedali.

Ampak Partija je v skladu s svojo doktrino vedela, da omenjeni ljudje 'objektivno' predstavljajo potencialno nevarnost za zmago revolucije, zato jih je bilo tako ali drugače potrebno onemogočiti ali celo uničiti.«

Komunistična preganjanja, zapiranja, internacije, procesi, zaplembe, razlastitve in celo poboji so se dogajali tudi na Primorskem in s tem tudi na tem ožjem območju, obravnavanem v tej knjigi.


Vsekakor imajo pravico, da tudi oni postanejo del naše preteklosti

Avtor je v uvodu zapisal, da je prav, da skozi arhivsko gradivo, literaturo in spomine spregovorijo tudi tisti, »ki so bili v desetletjih po drugi svetovni vojni pahnjeni na rob zgodovinske pozabe in označeni kot izdajalci, belogardisti, reakcionarji, kulaki, informbirojevci itd. Vsekakor imajo pravico, da tudi oni postanejo del naše preteklosti, kakršnakoli pač je.«

Delu je dal podnaslov Odnos ljudske oblasti do resničnih in namišljenih domačih nasprotnikov na Idrijskem in Cerkljanskem. Kot nasprotnike ljudske oblasti je imel v mislih tako resnične, torej tiste, ki so se proti partizanom borili z orožjem, kot tudi namišljene, se pravi tiste, za katere je partizanska in povojna oblast sama ocenila, da ji nasprotujejo (določen del civilnega prebivalstva, duhovniki, veliki kmetje ...).

Temeljito raziskavo je časovno umestil v obdobje po kapitulaciji Italije (8. september 1943), ker se je šele takrat na Primorskem partizanstvo začelo zares razvijati, takrat pa je bilo tudi več »negativnih pojavov«, ki so ga spremljali.

Drugi časovni mejnik je postavil v leto 1950. Približno do takrat se je nova oblast po priključitvi Primorske utrdila, izvedla večino gospodarskih ukrepov proti svojim »nasprotnikom«, izpeljala glavne sodne procese, »obračunala« z informbirojevci itd.


Na spomeniku NOB nad Cerknim je bil dolgo lažniv in sramotilni napis. Foto: Ivo Žajdela



Dve najbolj strupeni in lažnivi besedi so po dolgem času zavlačevanja le izbrisali. Foto: Sandro Oblak


Kako je avtor knjige zbiral gradivo? 

Najprej je pregledal obstoječo literaturo. O samem partizanskem (vojaškem) bojevanju je je kar veliko, o drugih vidikih medvojnega dogajanja na Idrijskem in Cerkljanskem pa manj. O boju proti resničnim in namišljenim političnim nasprotnikom partizanske in povojne oblasti pa je skoraj ni. Največ je o tem pisal dr. Boris Mlakar.

Pregledoval je tudi medvojno in povojno časopisje, tako partizansko kot tudi tisto, ki ga je izdajal protirevolucionarni tabor. Pre­cej je bilo drobcev, ki jih je zbral iz raznovrstne spominske literature, periodičnih publikacij, zbornikov itd.

Naslednja faza, ki ga je časovno najbolj okupirala, je bilo zbiranje arhivskega gradiva. Najprej je začel s sistematičnim pregledovanjem fondov Arhiva Slovenije, nato idrijskega oddelka Zgodovinskega arhiva Ljubljana ter arhiva Cerkljanskega muzeja. Pregledal je tudi lokalne župnijske arhive.


Še vedno je naletel na nekaj pričevalcev

Kot je ugotovil so bili arhivski fondi pred razpadom Jugoslavije deležni večkratnih »čiščenj« gradiva, ki bi bila lahko tako ali drugače obremenilna za nosilce nasilja. Kljub temu je naletel na dovolj zajetno količino gradiva, da mu je lahko koristila pri sestavljanju slike medvojnega ter povojnega dogajanja na Idrijskem in Cerkljanskem.

Tretja faza je bilo zbiranje ustnih pričevanj. Ko je iskal potencialne informatorje, je naletel na različne odzive. Prvi so se odzvali z veseljem in s pripovedovanjem niso imeli težav, drugi so bili bolj zadržani, tretji pa so iz različnih, a razumljivih razlogov njegovo prošnjo zavrnili.

Kljub že kar precejšnji časovni oddaljenosti dogodkov je še vedno naletel na nekaj pričevalcev, ki so dogodke doživljali iz prve roke. Del pripovedovalcev je želel ostati anonimen oz. da se jih zapiše zgolj z začetnicami.


Daleč najbolj temeljita raziskava o komunistično-revolucionarnem nasilju

Avtor knjige prikazuje celo množico partizanskih umorov med vojno, pa tudi drugega partizanskega nasilja. Prav tako je osvetlil številne zločine komunističnih oblastnikov po vojni: od raznih montiranih »sodnih« procesov, zaplemb in razlastitev premoženja, t. i. nacionalizacijo, vohunjenje Udbe za ljudmi, do preganjanja t. i. informbirojevcev.

Vsekakor je knjiga Sandra Oblaka Z udarno pestjo daleč najbolj temeljita raziskava o komunistično-revolucionarnem nasilju nad prebivalci severovzhodnega dela Primorske.

Popolnoma nerazumljivo je, da še po tridesetih letih demokracije nimamo tovrstnih raziskav tudi za druga območja Primorske (le o Vipavski dolini je pisal dr. Renato Podbersič).