V zadnjih letih sta škof in duhovnik na posebni preizkušnji. Nikoli ne bi rada ukinjala dejavnosti in strukturnih delov Cerkve, a jih morata. Bila sta posvečena v razcvet Cerkve, a vse pogosteje sta v situaciji, ko morata ukrepati v smislu krčenja ali kar brisanja.

Cerkev na Slovenskem v celoti se ne krči tako hitro, kot se krči njeno središčno mistično življenje, ki so sveti zakramenti. Zakrament, ki vsem na očeh izginja, je samo mašniško posvečenje. Duhovniki se starajo, novih maš je strašansko malo.

»Komu naj bom škof, če ni duhovnikov?« naj bi vzkliknil ljubljanski škof okrog leta 1530 (navedeno v Grudnovi Zgodovini slovenskega naroda). Podobna je stiska sodobnih evropskih škofov. Ker nimajo duhovnikov, škofje ne morejo več vzdrževati trenutnega sistema župnij. Ponekod jih ukinjajo, drugod jih združujejo, spet drugod se zanašajo na pritok duhovnikov z drugih celin. A huje pri tem je, ker lahko v krizo pride tudi sama posvečujoča služba škofov, če slednji vernikom ne bi mogli zagota...