Letos je bila na Slovenski škofovski konferenci sprejeta odločitev, da ne bo več skupnega pastirskega pisma pred postnim časom, ampak naj vsak ordinarij piše za svojo škofijo. Kaj nam pred začetkom letošnjega posta sporočajo slovenski škofi?

Ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore:

Romarji upanja skozi postni čas 

Ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore je ob začetku postnega časa za ljubljansko nadškofijo pripravil pastirsko pismo, ki ga je naslovil 'Romarji upanja skozi postni čas’, ki ga v nadaljevanju objavljamo v celoti.  

Ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Stanislav Zore. FOTO: Robert Kokot

"Dragi bratje in sestre, dragi romarji upanja. Pred nami je začetek postnega časa. Letos bo njegovo obhajanje zaznamovalo sveto leto, v katero smo vstopili na sveti večer preteklega božiča. Kakor sveto leto tako je tudi postni čas romanje, ki je usmerjeno k izpolnitvi v dosegu cilja. Kaj pa je cilj romanja? To vprašanje si je potrebno postaviti, če nočemo, da bi se romanje spremenilo v navadno potovanje, v verski turizem, kakor danes večkrat slišimo. Kaj je cilj tvojega romanja, dragi brat, draga sestra? In še več: Ali sploh romaš? Si morda tako zadovoljen s seboj in svojim življenjskim položajem, da ne potrebuješ nobene poti naprej, da se ne obračaš za novimi obzorji, da nimaš nobenih vprašanj, ki kličejo po odgovorih in jih zahtevajo? 

Ko beseda nanese na romanje, običajno mislimo, da je cilj romanja neko božjepotno svetišče. Nekatera svetišča so na poseben način vstopila v zavest krščanskega romarja. Vsi poznamo ta svetišča in mesta, ki so postala skoraj sinonim za romanje ter pri romarjih in tudi popotnikih vedno znova budijo željo po romanju. Tudi sam sem bil dolgo prepričan, da je cilj romanja določen kraj ali svetišče. Ko romar prispe v tisto svetišče, je prišel na cilj romanja. Vendar pa nadškof Rino Fisichella, ki je proprefekt Dikasterija za evangelizacijo in mu je zaupana tudi organizacija dogodkov, povezanih s svetim letom, pravi, da cilj romanja ni prihod v romarski kraj, ampak je cilj romanja prihod domov. Ima prav. Ko pridemo v romarski kraj, dogajanje našega spreobrnjenja postane bolj intenzivno. Pot je bila priprava, je bila zorenje. Romarsko svetišče z vso svojo sveto zgodovino, prepojeno z molitvijo, zaupanjem in vero, pa začne nagovarjati našo vero in naše zaupanje, da se tudi mi odpremo Bogu in njegovemu delovanju – da stopimo na pot spreobrnjenja. In to moramo živeti doma. 

Kaj je cilj tvojega romanja, dragi brat, draga sestra? In še več: Ali sploh romaš?

Na ta cilj romanja se moramo vrniti spremenjeni – naš pogled na stvari in na ljudi mora postati drugačen, zaznamovan z vstajenjsko svetlobo. V tem duhu bomo tudi začeli letošnji postni čas. Preden se bomo vprašali, s kakšnimi postnimi prizadevanji hočemo prehoditi ta postni čas, moramo sami pri sebi priti do trdnega prepričanja, da namen posta nikakor ni zmaga nad seboj in nad svojimi navadami ali razvadami. Na ta način bi postni čas spremenili v neke vrste dieto ali v prizadevanje za zdrav način življenja. Seveda z vsem tem ni nič narobe. Vse to je v življenju vsakega izmed nas dobro in celo potrebno. A nima prav nič opraviti s postnim časom, ki je čas in priložnost za rast naše vere. Kaj bi torej lahko rekli, da je cilj našega postnega časa? 

Ne zmaga nad seboj, ampak je cilj postnega časa Jezusova zmaga nad grehom in smrtjo. Cilj postnega časa je velikonočno praznovanje Gospodovega vstajenja, v katerem tako čudovito odmevajo besede velikonočne pesmi slednice: »Povej nam, Marija, kaj si videla na poti! Grob Kristusa živega in slavo sem videla vstalega … Vstal je Kristus, upanje moje … Ti, o Kralj zmagoslavni, se nas usmili.« Cilj našega postnega časa je torej vstati s Kristusom. Zato je pomembno tudi pravo izhodišče. Posipanje s pepelom na pepelnično sredo ni ostanek preteklega preveč z grehom in padcem zaznamovanega gledanja na človeka. Ne, posipanje s pepelom je opomin, da brez Boga, ki je v Jezusu Kristusu razodel vso svojo ljubezen do nas, ni načina, da bi mogli iziti iz tega pepelnatega stanja. Brez Boga se življenje ne izide. Ostane prah in pepel. 

Naj pomen obreda pepeljenja ponazorim z besedami profesorja Josepha Ratzingerja v knjigi Uvod v krščanstvo. Takole pravi: »Krščansko bogoslužje pomeni, da ne poskušamo opravičiti samega sebe, kajti taki poskusi opravičenja so v temelju samo izgovori in nas postavljajo v medsebojno nasprotje, enako kakor je bil Adamov poskus opravičevanja samega sebe izgovor in prelaganje krivde na drugega, da, navsezadnje poskus, kako bi obtožil Boga samega … Krščansko bogoslužje zahteva, da namesto razdiralnega medsebojnega nasprotovanja, ki je posledica samo-opravičevanja, sprejmemo dar ljubezni Jezusa Kristusa« (213). Jezusov dar je njegova beseda in moč, s katero to besedo lahko živimo. Beseda današnjega evangelija je zelo jasna in zahtevna: »Ljubite svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo in molite za tiste, ki grdo ravnajo z vami.« In besede ob koncu evangelija: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče! Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo … S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.« 

Posipanje s pepelom je opomin, da brez Boga, ki je v Jezusu Kristusu razodel vso svojo ljubezen do nas, ni načina, da bi mogli iziti iz tega pepelnatega stanja.

Zato vas vabim, da bi v letošnjem postnem času vsi stopili na pot tistega romanja, na katero nas pošilja Jezus Kristus. To romanje se začenja pri oltarju, kjer Jezus pravi: »Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi s svojim bratom« (Mt 5,23-24). To romanje nas bo pripeljalo do brata ali sestre, s katerim potrebujemo spravo, da se bova potem skupaj vrnila k oltarju in darovala svoj dar. To bo najtežje romanje ne samo našega postnega časa in našega svetega leta, ampak kar romanje našega življenja. Hkrati pa je to tudi najbolj potrebno romanje, kar znova vzpostavi povezanost med nami, da znova postanemo bratje, sosedje, družina, da v resnici postanemo Cerkev. Prihodnjo nedeljo pa nas bo s svojo besedo v letošnjem postnem času nagovoril papež Frančišek. 

Naj nas na tem romanju upanja skozi postni čas v veliko noč na vsakem koraku spremlja materinska navzočnost Božje Matere Marije, Bog pa naj naše romanje blagoslavlja."

Mariborski nadškof in metropolit Alojzij Cvikl

Svetoletna pot - romanje k uglašenosti

"Drage sestre, dragi bratje! Letošnji postni čas bomo obhajali v svetem letu, zato je teh nekaj tednov do velike noči le del velike svetoletne poti spreobrnjenja in milosti. Nekaj svetoletne poti smo že prehodili, velik del poti pa je še pred nami. Papež Frančišek je sveto leto naslovil Romarji upanja ter nas povabil, da postanemo romarji – da stopimo na pot vere s pripravljenostjo na napor, tudi tveganje in vedno s pogledom na cilj. Romar ni turist, ki zgolj opazuje, niti potepuh, ki tava brez smeri. Kristjan je romar, ki hodi z zaupanjem, prožnostjo in budnostjo. Poklicani smo, da svojo pot živimo skupaj z drugimi in v zavedanju, da je vera romanje – kar pomeni pot, proces, rast. V tem smislu smo na tej zemlji v stalnem gibanju proti cilju, ki je Bog sam. Zato je ta sveti čas za nas vse vabilo, da razgibamo svoje okostenele duhovne ude in stopimo na novo pot.

Mariborski nadškof in metropolit Alojzij Cvikl. FOTO: Robert Kokot

Kaj pomeni nova pot v svetem letu?

Sveto pismo STARE ZAVEZE poroča, da v jubilejnem letu, ki so ga obhajali vsakih 50 let, niti polj niso obdelovali, da se je zemlja odpočila. V tem letu so osvobodili sužnje in so odpisali vse dolgove. V tem smislu je Božja beseda za nas vse vabilo, da se v tem letu kot romarji upanja trudimo - po zgledu kralja Davida - zapičiti sulico sovraštva v zemljo in sestri in bratu ponuditi roko. Jezus nas danes vabi, da prestopamo tržno logiko odnosov »jaz tebi, ti meni«, ampak da delamo dobro in odpuščamo, ker je bilo najprej nam odpuščeno. Odpustiti celo sovražniku, poravnati vse zamere – to je svetoletna logika, to je Jezusova logika.

Jezusova zapoved ljubezni se lahko uresniči, ko dovolimo, da Bog zaživi v srcu in nam odpre oči, da sta moj cilj in cilj mojega brata ter sestre, ki ju morda celo sovražim, isti. Po besedah papeža Frančiška to pomeni prejeti dar zvezde Severnice, ki nas usmerja k ljubezni, ki smo jo prejeli od Boga, in to je razlog za ljubezen, ki jo moramo podariti drugim ljudem.

Odpustiti celo sovražniku, poravnati vse zamere – to je svetoletna logika, to je Jezusova logika.

Dragi bratje in sestre, v tem svetem letu vas vse vabim, da odpišemo stare zamere in sulice sovraštva zapičimo v zemljo miru. Storimo to tako kot je storil cesar, ki je nekoč želel zavzeti deželo sovražnika in uničiti vse njene prebivalce. Po nekem času so ga njegovi svetovalci videli, kako sedi s sovražniki za mizo, z njimi jé in se šali. Začudeno so ga vprašali: »Ali nisi hotel uničiti in iztrebiti teh svojih sovražnikov?« Cesar je zadovoljno odgovoril: »Seveda! Uničil sem jih – spremenil sem jih v prijatelje.« To je prava moč ljubezni – ne uničuje ljudi, ampak sovraštvo. To je svetoletna Božja pot, ki vodi v mir in spravo.

Papež Frančišek pa nas v buli ob odprtju svetega leta opozarja še na eno človeško lastnost, za katero pravi, da smo jo izgubili. To je potrpežljivost. Način življenja nas žene v naglico, kjer ni prostora za srečevanje, pogovor in skupnost. Nepotrpežljivost vodi v nemir, živčnost in celo nasilje. Ko pa pogledamo naravo, vidimo, da vse poteka v svojem ritmu: letni časi se menjavajo, plodovi zorijo postopoma, življenje ima svoj naravni tek. Bog nas s tem uči potrpežljivosti, ki je sad Svetega Duha in znamenje upanja. Spomnimo se na sv. Frančiška Asiškega, ki je v svoji Hvalnici stvarstva naravo doživljal kot veliko družino, kjer je sonce njegov brat in luna njegova sestra. Če bi znali potrpežljivo prisluhniti stvarstvu, bi v njem prepoznali Božjo modrost, ki nas uči, da vse raste in dozoreva ob svojem času. Ponovno odkriti potrpežljivost pomeni narediti nekaj dobrega zase in za druge.

Odkrijmo moč križa, ki vodi v vstajenje in se pustimo preoblikovati Kristusovi ljubezni.

Drage sestre in dragi bratje, ta postni čas naj bo za nas priložnost za prva romanja, za spravo, priložnost za nov začetek. Prav tako naj bo to čas čuječnosti in umirjenosti. Potrudimo se poglobiti molitev, vadimo se v odpuščanju in delajmo dela usmiljenja. Odkrijmo moč križa, ki vodi v vstajenje in se pustimo preoblikovati Kristusovi ljubezni. Naj nas na tej poti spremlja potrpežljivost, ki nas uči vztrajnosti in zaupanja v Božje obljube.

Vse vas pozdravljam in blagoslavljam!"

Koprski škof in administrator Murskosoboške škofije Peter Štumpf:

Post besed in sporočil

"Spoštovani duhovniki, redovniki in redovnice, dragi bratje in sestre v Kristusu. Dovolite, da vam ob začetku postnega časa, ki ga začenjamo na pepelnično sredo, namenim nekaj misli v spodbudo in morebitno pomoč.

Koprski škof in administrator Murskosoboške škofije Peter Štumpf. FOTO: Robert Kokot

Postni čas je kot zdravstveni dom, kamor se nagnetemo v svojih tegobah, da bi ozdraveli. Od zdravnikov veliko pričakujemo, ker vemo, da nam lahko pomagajo. Mi zaupamo njim bolezni, oni pa nam pomagajo do zdravja. Uspešnost zdravljenja je odvisna od zaupanja, dobre diagnostike in tudi zdravil. Velikokrat pa pomaga samo še poslušanje. Besede so pri tem blagodejne in terapevtske.

Že modri Sirah je veliko stavil na besede: potrebujejo nego kot drevje, ki daje sad. Lahko so kot smeti, ki ostanejo na rešetu; lahko pa kot lončarska posoda, ki jo preizkuša peč. Ljudje se z govorjenjem razodevamo, kdo smo. Po besedah se spozna naše duševno in mentalno stanje (prim. Sir 27,4-7).

Papež Frančišek nas opozarja, da kletve, obrekovanje in opravljanje kličejo v bližino hudobnega duha in s seboj prinašajo tudi smrt. Jezik je organ, ki poživlja duha in srce, lahko pa je tudi hud rabelj, ki uničuje bližnjemu ime, nemalokrat tudi življenje. Smeti slabega govorjenja in sporočanja so kot pepel, ki ga veter nanese na obleko. Težko jo je potem očistiti.

Pravi orkan raznašanja slabih besed in sporočanja so digitalni mediji in forumi. Uničujejo dobra imena, ponižujejo, povzročajo sovraštvo in pri prizadetih tudi misel na maščevanje. Vse se vrti v krogu nasilja. Pretresajo nas hudi zločini na trgih, po šolah in drugih javnih ustanovah. Ni razlik v letih – ne pri storilcih in ne pri žrtvah. To vzbuja skrbi in strahove. Sprašujemo se, kje smo sploh še varni.

Postni čas je kot zdravstveni dom, kamor se nagnetemo v svojih tegobah, da bi ozdraveli.

Zelo potrebujemo dobre besede in sporočila. Ne gre zgolj za preventivo pred slabim, temveč za življenje. Apostol Pavel v Prvem pismu Korinčanom kliče po neuničljivosti in neumrljivosti. Če kdo, potem prav on zelo dobro ve, kaj je to smrt. Nenehno je bila na preži, da ga uniči. Vendar pa se Pavel ne da. Celo posmehuje se ji: »Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo (1 Kor 15, 55)?« Tudi Pavel ve, da bo nekoč umrl, vendar ne zaman. Umrl bo z namenom: za Kristusa – da bo z njim deležen Očetove slave v nebesih. Pri svojem oznanjevanju je Pavel govoril dobre besede, ki so bile včasih krepke in jasne, vendar zmeraj v službi evangelija. Ni se ogibal resnice, da bi vse pridobil za Kristusa. Ni sramotil, da zaradi tega morebiti ne bi koga izgubil za Kristusa.

Postni čas nam daje dve možnosti: ali bomo svoje oči in misli imeli vsakodnevno prilepljene zgolj na besede in sporočila o nasilju in smrti ali pa bomo izbirali dobre besede in vsebine in napravili kaj za pomirjenost v nas in med ljudmi. Sami bomo težko zmogli. Za pomoč lahko zaprosimo starše ali druge člane domače družine oziroma koga, ki mu zaupamo in je vreden zaupanja. Naš vodnik naj bo kdo, ki ni slep za to, kaj je dobro in kaj ni. Pri tem seveda ne obsoja in ne zganja panike, ko opazi, da nam ne gre najbolje. Ve, da tudi sam ima v očesu vsaj iver, zato ne bo iskal bruna v očesu drugega. Dobro je imeti takšnega prijatelja. Če ga ni, ga ves postni čas iščimo. In če ga najdemo šele na koncu postnega časa, ga bomo potrebovali tudi ob veliki noči in še dolgo potem. Jezus nam daje Svetega Duha tudi za iskanje in najdenje prijatelja, ki vidi tam, kjer mi ne vidimo (prim. Lk 6,39-45). Vztrajno molimo in prosimo zanj. Vsakdo mora imeti dobrega prijatelja.

Postni čas je od Boga podarjena možnost, da vidimo, kako je z nami. Izboljšave so vedno mogoče. Odločitve za dobre sadove ali pa smeti na rešetu – vse je doma v našem srcu.

Postni čas nam daje dve možnosti: ali bomo svoje oči in misli imeli vsakodnevno prilepljene zgolj na besede in sporočila o nasilju in smrti ali pa bomo izbirali dobre besede in vsebine in napravili kaj za pomirjenost v nas in med ljudmi.

Papež Frančišek v buli o napovedi rednega svetega leta 2025 Upanje ne osramoti med drugim pravi: »V moči upanja, v katerem smo bili odrešeni, in ob pogledu na čas, ki mineva, smo prepričani, da zgodovina človeštva in zgodovina slehernega izmed nas nista usmerjeni k slepi pegi ali temnemu breznu, ampak k srečanju z Gospodom v slavi. Živimo torej v pričakovanju njegovega ponovnega prihoda in v upanju, da bomo večno živeli z njim. In v tem duhu sprejemamo ganljiv klic prvih kristjanov, s katerim se končuje Sveto pismo: 'Pridi, Gospod Jezus' (Raz 22,20).«

V tej prošnji nas podpira nebeška Mati Marija, naša pomočnica in tolažnica. Njej se zaupamo in k njej se zatekamo kot romarji upanja.

Naj nam bo blagoslovljen postni čas."

Celjski škof Maksimilijan Matjaž:

Skupaj hodimo in rastemo kot Cerkev 

"Drage sestre, dragi bratje, letošnji postni čas, v katerega bomo ta teden stopili z obredom pepeljenja, je lahko za nas vse posebno blagoslovljen, saj ga bomo živeli v jubilejnem Svetem letu. To pa je leto, v katerem je nebo še bolj na stežaj odprto, da bi nas lahko dosegli darovi Duha, darovi novega življenja.

Celjski škof Maksimilijan Matjaž. FOTO: Robert Kokot

Namen Svetega leta ni, da si naložimo nove obveznosti, da opravimo čim več romanj, temveč da to, kar delamo, delamo z Gospodom. Z obnovljeno vero želimo nadaljevati pot za Gospodom, za katero smo bili rojeni pri sv. krstu. Krst nas je trajno povezal z njim in tako že živimo novo življenje, ki ga prepoznavamo po sadovih veselja, ljubezni, miru, potrpežljivosti, sočutja, zvestobe (prim. Gal 5,25). Iščimo te sadove v našem življenju, zahvaljujmo se zanje in jih prinašajmo pred Gospoda, da jih blagoslovi. Tako bomo okrepili naše upanje, da na poti svetosti nismo sami in prepuščeni svoji naravi, ampak je z nami Bog, ki nam v svojem Sinu podarja vse potrebne milosti za našo romarsko pot.

Namen Svetega leta ni, da si naložimo nove obveznosti, da opravimo čim več romanj, temveč da to, kar delamo, delamo z Gospodom.

Tri konkretne darove milosti bi vam rad položil na srce, da jih v tem letu še posebej negujete in uporabljate, da bo vaša romarska pot obrodila čim več dobrih sadov. To so poslušanje Božje besede ter obhajanje zakramentov evharistije in spovedi.

1. Ponovno odkrijmo moč Božje besede! Odprite Sveto pismo, položite si ga na vidno mesto v svojem stanovanju, vzemite si vsaj nekaj minut časa zanj vsak dan, preberite stavek ali dva in ga ponavljajte. Ko berete Sveto pismo ali ga poslušate pri sv. maši, poslušate Boga samega, ki vsakega nagovarja na njegov način. Sveto pismo je gotovo eno tistih dobrih dreves, o katerem govori današnji evangelij, ki rodi dober sad: »Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad« (Lk 6,43) Dovolj je, da sprejemamo besede Svetega pisma, dobra semena Svetega Duha in jih posadimo v dobro zemljo zaupanja, jih zalivamo z vodo molitve in rodili se bodo sadovi, ki jih potrebujemo. Če se hranimo z besedo Svetega pisma, bomo prej ali slej želi njene sadove, ki so veselje, ljubezen in mir. Če se hranimo z besedami sveta, bomo želi njegove sadove, ki so jeza, nemir in strah. V težkih trenutkih se razkrije, kaj je v resnici v nas in s čim se hranimo.

Vera je iz poslušanja. Tudi upanje in ljubezen se rojevata iz poslušanja. Poslušanje Božje besede premaga strah, potolaži žalost in nas odpre drugemu.

2. Drugi dar, kjer se v nas rojeva novo Božje življenje, je evharistija – sv. maša. Pri maši se dogaja edinstvena zamenjava, ki se je vse premalo zavedamo, ker si kaj takega težko predstavljamo. K maši prihajamo kot ljudje s svojimi vsakdanjimi skrbmi, zatopljeni v svoje misli, velikokrat obremenjeni z žalostjo in razočaranjem, včasih brezvoljni, včasih pa tudi z veseljem. Gospodu je vse to dragoceno, ker je resnično. Želi, da mu to izročimo, da mu vse to predamo v zaupanju, da lahko on iz tega ustvari nekaj novega. In pri maši se iz teh naših darov, ki jih na oltarju predstavljata kruh in vino, po Svetem Duhu in duhovnikovih besedah, rodi Kristusovo telo, ki ga pri obhajilu zaužijemo kot hrano za novo življenje. Prav to, kar se dogaja pri sv. maši, opisuje apostol Pavel v današnjem drugem berilu, ko pravi, da bo, kar je naše, »kar je uničljivo, obleklo neuničljivost, in to, kar je umrljivo, bo obleklo neumrljivost« (1 Kor 15,54). Božji Sin nas je vzljubil v vsej naši človeškosti, sprejel je našo kri in naše meso, našo šibkost in trpljenje ter vse to izroča Bogu Očetu kot svojo daritev. To je temelj našega upanja, vere in ljubezni.

3. Tretji dar milosti, ki ga ponovno odkrijmo v tem postnem času in svetem letu, pa je zakrament svete spovedi. Ne bojmo se tega zakramenta. Papež Frančišek nas spodbuja, da bi se pred spovedjo ne čutili kot kaznjenci, ki se morajo poniževati, ampak kot otroci, ki tečejo, da bi prejeli Očetov objem. In Oče nas bo dvignil iz vsake situacije in nam odpustil. V resnici, pravi Frančišek, v središču spovedi nismo mi s svojimi grehi, ampak Bog s svojim usmiljenjem. Hudi duh nas bo vedno hotel odvračati od tega koraka, češ da se ne splača, da nimam kaj povedati, da moram to sam popraviti. A življenja si nihče ne more dati sam, tako tudi pravega odpuščanja in miru ne. Na dobro spoved se pripravimo z Božjo besedo in s prošnjo k Svetemu Duhu. On nam bo pomagal, da bomo videli globlje in v ozadje svojih dejanj in želja. Da ne bi ostali zgolj na površju, pri nebistvenem, nas opominja tudi Jezus v današnjem evangeliju: »Kaj gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?« (6,41) Poiščimo bruna, ki nam otežujejo našo hojo in naš pogled! Izročajmo jih Gospodu, ki se nam v sveti spovedi približa kot brat, kot oče in kot mati, da nam razveže vozle, zaceli rane in podeli odpuščanje.

Dragi bratje in sestre, sprejmite te tri Božje darove na pot letošnjega posta: poslušajte besede Svetega pisma, ki so najboljša medicina Boga Očeta, hranite se z evharistijo, ki je telesna navzočnost Božjega Sina med nami, sprejmite dar odpuščanja v sv. spovedi, kjer nas Sveti Duh po nežnih nitkah ljubezni vedno znova priteguje v Očetov objem.

Poslušajte besede Svetega pisma, ki so najboljša medicina Boga Očeta.

Vedite pa tudi, da na tej poti niste sami. Skupaj hodimo kot občestvo Cerkve, drug drugemu pomagamo z molitvijo in ljubeznijo. V viziji naše celjske škofije, ki nam jo je Bog dal razumeti v teh zadnjih letih, smo zapisali svoj namen: »V Svetem Duhu se prepoznavamo in oblikujemo kot dejavni in sočutni člani občestev, kot misijonarski učenci in voditelji.« Vsi smo k temu poklicani in vsem nam za to Bog podarja potrebne darove.

Še posebej vas vabim na svetoletno romanje dekanij v stolnico, ki bo potekalo vsako postno soboto. Tam nas čakajo odprta sveta vrata. Ne samo tista velika vhodna, ampak tudi ona manjša, vrata odpuščanja in sprave, vrata spovednic. Skupaj želimo rasti kot Kristusova Cerkev. Na tej poti vas spremlja tudi moj blagoslov."