Leta 1999 je po treh splavih en mesec delala v abortivni kliniki, nato je pristala na ulici kot brezdomka. Leta 2002 se je vrnila h katoliški veri, pozneje začela pot ozdravljenja, leta 2018 pa se je poročila in je sedaj mama dveh otrok.

V Sloveniji ste spregovorili na Stični mladih in drugih dogodkih na Vrhniki in v Ljubljani, kakšen vtis vam ostaja?

Ljudje so bili povsod gostoljubni in odprti za resnico. Za mlade je značilno, da želijo izvedeti resnico. Navdušilo me je število mladih, ki so prišli na mojo delavnico v Stični, okoli 1.200. Zelo lepo se mi je zdelo, ko so na koncu prihajali k meni in se zahvaljevali: »Hvala, da si obiskala našo deželo, da poveš po resnici …« Vesela sem, da je v Sloveniji več skupin, ki želijo delovati, da bi se prenehalo splavljati otroke, in spraševali so me za nasvete. Spet drugi so že prebrali mojo knjigo Preustvarjena in z menoj podelili sadove. Povsod je bilo veselo, doživela sem novo upanje.

Večkrat ste omenili, da se pri svojem poslanstvu srečujete z duhovnim bojem …

Da. Delovanje za življenje je del intenzivnega duhovnega boja. Čutim namreč, da žrtvovanje otrok v splavih hrani sile zla. Že če si kristjan, ki hodi za Kristusom, si v duhovnem boju. Ko pa vstopiš v gibanje za življenje, je ta boj še globlji. Ampak s tem se ni treba preveč obremenjevati, kajti sadovi delovanja za življenje so čudoviti in preobilni. Že ko je en sam otrok rešen, je rešen ves rod, vsi njegovi potomci. Ker pa gre za zelo intenziven boj, moramo biti v stanju milosti, tesno povezani s Kristusom, kajti On je naša moč, zmaga je Njegova. Delovati za življenje in biti varuhi nerojenih je nekaj najlepšega, kar lahko v življenju počnemo.

Že ko je en sam otrok rešen, je rešen ves rod, vsi njegovi potomci.

Kakšne napade sovražnika ste doživeli?

Doživela sem različne duhovne napade, nenavadne težave, ovire … Ampak najbolj boleči napadi so takrat, ko se tvoji družinski člani obrnejo zoper tebe. Veste, sovražnik nas skuša napasti tam, kjer nas najbolj boli, in to je v krogu naše družine. Marsikdo iz mojega družinskega kroga me je prizadel ali zaradi mojega poslanstva noče govoriti z menoj. Toda jaz molim zanje, za njihovo spreobrnjenje, imam jih rada in jim odpuščam. Zaupam Bogu. On marsikaj dopušča za večje dobro, za posvetitev naše duše in da nas okrepi.

Patricia Sandoval je med drugim pričevala v Antonovem domu na Viču. FOTO: Tatjana Splichal

Kako po tej izkušnji vzgajate otroke, da ne bi zašli na podobne stranpoti?

Zame je moj družinski poklic na prvem mestu: skrbeti za otroke, zlasti v tem smislu, da bodo nekega dne prišli v nebesa, da postanejo svetniki, saj smo ustvarjeni za nebesa. Zato na primer s hčerama spoznavamo življenje svetnikov, vsak dan skupaj vsa družina molimo rožni venec. Velik pomen dajem očetovemu blagoslovu. Na to staro, lepo katoliško izročilo se malce pozablja: moj mož vsak dan z znamenjem križa blagoslovi mene in najina otroka. Čutim, da s tem pridobi vsa družina posebno varstvo. Hčeri sta še majhni, ampak njuna vera je zelo močna.

Poleg ozaveščanja proti splavu veliko govorite o čistosti. Kako braniti čistost v tej sekularni kulturi?

Mnogi iščejo ljubezen na napačnih mestih. Morda nosijo neko rano od očeta ali matere, ali pa gre zgolj za neobveščenost o tem, kaj je resnična ljubezen, ki je darovanjska. Mladim in vsem bi rekla, da so neskončno vredni, da je njihova čistost dragocen zaklad v rokah. Če pa zdaj ali v preteklosti niso živeli čisto, nikoli ni prepozno, da začnejo znova. Bog lahko spremeni njihovo življenje že danes. In kadar kdo pod skušnjavo pade, naj zopet vstane, gre k spovedi in začne znova. Pri čistosti je pomembno, da nikoli ne obupamo. Gre za boj za tvojo dušo. Če vztrajaš v tem boju in nikoli ne odnehaš, ti bo Bog poslal milost moči, da izpopolniš krepost čistosti. On vidi, da se boriš. Pri tem je pomembno moliti k sv. Jožefu za moč.

Mladim in vsem bi rekla, da so neskončno vredni, da je njihova čistost dragocen zaklad v rokah.

Večkrat omenjate tudi dostojno oblačenje, zakaj je pomembno?

Zato, ker je čednost sestavni del kreposti čistosti. Imam slabo izkušnjo, da sem si v preteklosti prizadevala za čistost, nisem pa se spodobno oblačila, zato sem imela težave. Iz tega, kako so me moški gledali, sem spoznala, da jih zapeljujem v greh, kajti Sveto pismo uči, da »kdor žensko gleda s poželenjem, je v svojem srcu že prešuštvoval z njo«. Ne samo, da sem s svojim oblačenjem žalila Boga, temveč sem svojega brata v Kristusu napeljala v padec. Zato je pomembno, da starši govorijo otrokom o čistosti, o čednosti, kajti naše telo je tempelj Boga, je sveto, in kar je sveto, naj bo pokrito.

»Mladi rodovi morajo slišati več o zmernosti in čuječnosti, o tem, kako nadzorovati svoje telo in njegova čustva.« FOTO: Tatjana Splichal

Do splavov prihaja zaradi strasti, spolnega nagona, privlačnosti med moškim in žensko, kar pa je del človeške narave. Kako te realnosti živeti odgovorno in spoštljivo?

Naučiti se moramo križati svoje meso. Kot je rečeno v nekem fatimskem sporočilu, mnoge duše končajo v peklu zaradi grehov mesa. Mislim, da je bilo tudi sv. Favstini Kowalski razodeto, da si sile pekla najprej prizadevajo, da v greh mesa padejo duhovniki, nato padejo mladostniki. Mladi rodovi morajo slišati več o zmernosti in čuječnosti, o tem, kako nadzorovati svoje telo in njegova čustva. Duh mora nadzorovati telo. To ni lahko, ni lahko učiti druge, kajti mladina je pod pritiskom, zasuti so z indoktrinacijo s svojih družbenih omrežjih. Toda naučiti se morajo razločevati resnico in križati meso.

Ali splav poleg otroka uniči tudi žensko, moškega in vso družino?

Še kako! Prvič, splav odvzame življenje nedolžnemu otroku. Obenem starše spremeni v morilce lastnega otroka. Vem, da so to težke besede, ampak to je kruta resnica, tako tudi zapišite. Po splavu umre tudi ženska – njeno srce umre. Čeprav se tega takoj ne zave, njeno srce umre. Tudi moški trpijo, očetje trpijo po splavu. Splav uniči vso družino. Če možje in žene po splavu ne gredo skozi proces ozdravljenja, živijo ranjeni, nikoli ne bodo imeli srečnega zakona, ne bodo čustveno povezani s svojimi bodočimi otroki. Splav globoko rani dušo.

Kaj naj stori nekdo, ki ga muči rana iz preteklosti zaradi splava?

Prvič, naj gre iskreno k sveti spovedi, da bo osvobojen tega težkega greha. Drugič, naj poišče duhovno terapijo zdravljenja po splavu, po možnosti katoliško, kajti splav poškoduje vseh pet čutov, čustva, stanje uma, stanje duha. Tretjič, naj opravi zadoščevanje za greh splava, to je zelo pomembno. To je na primer postenje, daljša molitev ali oznanjevanje kreposti čistosti. Ženske pa naj pričujejo, morda anonimno, naj delijo svojo bolečo izkušnjo, kakšno škodo dela splav. Zadoščevanje pa je pomembno za vse: menim, da bi bilo potrebno, da vsi verni Slovenci opravijo dejanje zadoščevanja za splave, storjene v vaši domovini. Ko pa se peljete mimo stavbe, kjer izvajajo splave, molite, zadoščujte …

»Vsem župnijam bi predlagala, da ustanovijo svoj župnijski svet za kulturo življenja.« FOTO: Tatjana Splichal

Kaj bi lahko storila Cerkev in njene šolske, medijske in druge institucije za zaščito nerojenih?

Srečala sem že veliko duhovnikov v različnih državah, ki so mi rekli, da se bojijo spregovoriti v bran življenju, proti splavu ali umetnemu uravnavanju rojstev. Strah jih je, da bi izgubili župljane ali da bi se morali zagovarjati. Toda jaz bi škofom in duhovnikom rada povedala, naj se vendar opogumijo, kajti smo v najhujši krizi vseh časov: v vojni zoper samo človeško življenje. Žal tudi številne katoliške ženske opravljajo splave. Zato bi vsem župnijam predlagala, da ustanovijo svoj župnijski svet za kulturo življenja. Tako bi ženske vedele, kam se obrniti v stiski ob nenačrtovani nosečnosti. Cerkev bi postala varno zavetje. Katoliške šole pa naj povabijo poznavalce, ki bodo dijakom razkrili resnico o splavu, in tiste, ki jim bodo znali predstaviti naravne metode uravnavanja spočetij, ki obstajajo, ki so od Boga dane in so zdrave in zelo koristne za uspešen zakon.

Kaj bi položili na srce podpornikom gibanja za življenje? Zakaj je aktivno sodelovanje na pohodu za življenje pomembno?

Vaša prisotnost na pohodih za življenje je zelo pomembna. Svetu pričuje, da je življenje nedotakljivo, da se začne v trenutku spočetja in traja do naravne smrti – vem, da se sedaj trudite ustaviti zakonodajo o evtanaziji – tudi to je delo za vrednoto človeškega življenja, ki ga je pomembno braniti. Če pa zraven pripeljete svoje otroke, vso družino in druge mlade, bo to obudilo novo upanje za prihodnost naroda. Kot sem rekla, za varstvo življenja, zlasti nerojenih, moraš imeti pogum, povsod nas odvračajo. Tudi sama sem večkrat hotela odnehati. Ko pa se udeležim pohodov za življenje in vidim, da je z menoj prava vojska, da nisem sama, me to napolni z novimi močmi.

V soboto, 27. septembra, bo v Mariboru potekal Pohod za življenje, s katerim želijo organizatorji zaščititi vsako človeško življenje od spočetja do naravne smrti. Teden dni pozneje, v soboto, 4. oktobra, bo Pohod za življenje potekal v Ljubljani.

Močmi za to, da smo cristerosi našega časa?

Da, z rožnim vencem v roki. O, prebrali ste mojo knjigo ...

Z veseljem. V njej je tudi nekaj primerov, kako vaše poslanstvo spreminja življenja. Se je v zadnjem času zgodil kakšen tak primer?

Ravno na Stični mladih, po moji delavnici, je k meni pristopila neka ženska in rekla: »Prepotovala sem dolgo pot, da bi prišla sem in se ti zahvalila za življenje moje hčere. Sem žena in mati. Pred petimi leti sem zanosila s petim otrokom. Z možem sva si rekla, da je to preveč, in sva že šla in se dogovorila za termin za splav. V tistem času mi je v roke prišla tvoja knjiga. In tvoja zgodba v knjigi je rešila življenje moji hčeri. Zdaj je stara štiri leta in je vir nepopisnega veselja v naši družini. Neskončno sem hvaležna tebi in Bogu za ta dar!«