Pavel Mihelčič je v slovenskem glasbenem prostoru pustil globoko sled kot skladatelj, pedagog, publicist, urednik, organizator, predvsem pa kot človek, ki je znal videti tako posamična drevesa kot celoten gozd, zaradi česar je bil izjemen pedagog in vodja. Bil je celovit intelektualec: človek glasbe in hkrati človek besede, ustvarjalec in kritični mislec, ki je znal svojo pronicljivo analitično misel natančno in prepričljivo artikulirati.

Izhajajoč iz dediščine je ubiral nove smeri

Njegova skladateljska pot je izhajala iz dediščine Kozine in Bravničarja, a se je razvijala v lastno smer – formalno pregledno, muzikalno prepričljivo, pogosto zaznamovano z ljudsko motiviko, zlasti Bele krajine, ki je ostala eden trajnih virov njegovega navdiha. Med njegovimi deli izstopajo Sinfonietta za pihala, trobila in tolkala, Concerto grosso št. 1 in Concerto grosso št. 2, Vrnitev v tišino za simfonični orkester, komorna dela Prizori iz Bele krajine, Igre in odsevi za violončelo in klavir ter številn...