Letos nas je bilo devet, pet moških in štiri ženske. Vseh petnajstih romanj se je do sedaj udeležil le gospod župnik Miro, sledi mu Miran, ki je manjkal le trikrat. Zanimivo je, da se vsako leto romanja udeleži več moških, a kljub temu je najmlajša in najstarejša oseba ženskega spola. Letos sta se nam pridružila tudi dva romarja iz župnije Šentrupert.

Kljub napovedanemu vročemu vremenu smo pogumno premagovali kilometre in kmalu nas je že pričakalo prvo okrepčilo na Leskovcu. Pot smo nadaljevali z molitvijo rožnega venca, prijetnim pogovorom ali v tišini vsak s svojimi mislimi. To je bila tudi priložnost, da svoje prošnje, težave in zahvale posredujemo Mariji in jo prosimo. Vmes smo imeli še dva počitka in čas za malico v bližini Šentjanža. Ura se je počasi približevala dvanajsti, ko smo prispeli v Šentrupert. Kot vsako leto, nas je tudi tokrat prijazno sprejel in pogostil v župnišču župnik Jakob Trček. Ustavili smo se tudi v tamkajšnji cerkvi, kjer smo si med drugim lahko v zakristiji ogledali razstavljeni najstarejši rimski misal (mašno knjigo) iz leta 1605.

Po daljšem počitku in kosilu smo se odpravili proti Mirni. Na poti smo se ustavili še na Veseli gori v cerkvi Sv. Frančiška Ksaverija in pot nadaljevali do mesta, kjer so našli mrtvo telo mučenega Alojzija Grozdeta. Po krajšem počitku smo zmolili litanije njemu v čast in že z nekoliko utrujenimi koraki pot nadaljevali proti cilju. Kljub vročini in fizičnemu naporu smo vsak s svojimi mislimi srečno prispeli na Čatež.

V Domu Čebelica – Centru šolskih in obšolskih dejavnosti smo se fotografirali, preoblekli, okrepčali in se odpravili na večerno procesijo. Z lučkami smo se iz župnijske cerkve na Čatežu odpravili do romarske cerkve na Zaplazu in celodnevno romanje zaključili s sveto mašo. Z lepimi spomini, doživetji in hvaležnostjo smo se v poznih večernih urah odpravili proti domu.