»Pevcem sem želel približati Boga«

Tomaž Tozon (29. 11. 1937–17. 2. 2025) je že petleten začel prepevati v otroškem zboru pri frančiškanih, širši javnosti pa je postal znan, ko je v filmu Kekec leta 1951 odpel naslovno pesem Kaj mi poje ptičica. Pozneje je bil 19 let član Slovenskega okteta, več kot 60 let mentor in zborovodja mnogim pevskim skupinam in glasbenim ansamblom, član strokovnih komisij za ocenjevanje na festivalih in revijah pevskih zborov ter strokovni svetovalec pri JSKD. Lani je postal častni občan Škofje Loke, kjer je živel in delal. Ob svoji 85-letnici je Ksenji Hočevar v pogovoru za Družino, ki ga v nadaljevanju povzemamo, povedal: »Če pevec ve, zakaj prepeva in komu na čast prepeva, se temu, komur prepeva, tudi približa. Pevcem sem želel približati Boga. To sem čutil kot poslanstvo.« Od Kekca do »Cilke« »S svojim življenjem sem ravnal kot s skladbami: začenjal sem jih z Bogom in jih končeval z Laus Deo, Bogu hvala. Misel na Boga je bila zlata nit, ki se je vlekla vse moje življenje. Delo s pevci sem vedno jemal kot poslanstvo. Hotel sem Bogu vrniti, kar sem prejel. Da bi bilo vse, kar mi je dal, v njegovo slavo,« je temelj svojega glasbenega ustvarjanja povzel Tozon. Praznovanje 85-letnice so mu v frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja v Ljubljani pripravili njegovi nekdanji »cilkaši«. Zbor sv. Cecilije je s skupino študentov in razumnikov ustanovil spomladi leta 1967; iz njega so med drugim izšli trije škofje, 14 duhovnikov in prvi predsednik slovenske vlade. »Da smo pozabili na lakoto, smo peli« Še kot otrok je Tomaž Tozon na ljubljanski stolni in frančiškanski kor spremljal mamo in očeta, ki sta pela pri cerkvenih zborih, in »odprtih ust in oči« opazoval zborovodji Stanka Premrla in Franca Kimovca. Komaj petleten je začel prepevati pri otroškem zboru pri frančiškanih, kjer mu je br. Kanizij Fricelj kmalu zaupal tudi solistične vloge. Še preden je poznal note, je na klavir zaigral in zapel še danes pogosto izvajano obhajilno pesem Pridi, moj Jezus; po njegovi izvedbi jo je skladatelj Alojzij Mav odel v notni zapis. Besedila pesmi je pisala tudi Tomaževa mama Mirjam, Premrl jih je uglasbil, izvajali pa Tozončki, kakor so klicali Tozonovih šest nadarjenih fantov. Očeta so leta 1941 internirali, žena in otroci štiri leta niso vedeli, ali je še živ. »Bilo je hudo, nismo imeli za kruh, in da bi pozabili na lakoto, nas je mama zbirala okrog klavirja in nas učila pesmice,« se je spominjal. Izstopajoč deški sopran s cerkvenega kora so opazili tudi drugod. V najstniških letih je dobil glavno vlogo v Gobčevi spevoigri Kresniček. Pogosto je tudi v živo nastopal v radijskem studiu. Slišal ga je režiser filma Kekec in Tomaž je v Kekčevi pesmi posodil glas glavnemu igralcu Matiju Barlu. Mama je skrbela, da ga »zvezdništvo« ni prevzelo, držala ga je nazaj in »na tleh«. Radijec in cerkveni glasbenik v železnih časih Po končani Akademiji za glasbo se je leta 1966 zaposlil na takratni RTV Ljubljana kot glasbeni producent za narodnozabavno glasbo, pozneje je postal urednik producent pri radijski založbi; v njegovem času je nastalo več kot deset tisoč arhivskih posnetkov. V prostem času pa je bil cerkveni glasbenik. »V tistem času to ni imelo le slabšalnega prizvoka v družbi – bilo je tudi nevarno,« se je spominjal mnogih primerov, ko so pevci izgubljali službe, če je kakšen tovariš po naključju prišel mimo, ko so prihajali s kora. Tudi sam je bil na radiu »klican v direktorjevo pisarno« zaradi fotografije v Družini. Po prvem gostovanju zbora sv. Cecilije v Vatikanu in Rimu, kjer so koncertirali kot prvi zbor iz Jugoslavije v zgodovini, je namreč Družina objavila fotografijo, na kateri je bil slikan s papežem. A ker je bil direktor moder človek in ga ni hotel izgubiti, večjih posledic ni bilo. Tozon je na nacionalnem radiu ostal zaposlen do upokojitve leta 1994. Številna priznanja, tudi dveh papežev V času ljubljanskega misijona je leta 1966 s skupino dvanajstih pevcev prepeval v uršulinski cerkvi. Po odmevnih nastopih so ga pevci prosili, da bi nadaljevali, in že kmalu je sestav – na predlog Tozonove mame Mirjam so se poimenovali Zbor sv. Cecilije – presegel število sto. »Preklop z zabavne glasbe v službi na sakralno ob popoldanskih in večernih vajah – nemalokrat s tremi zbori na dan – je bil blagodejen. Doma sem vsako skladbo, ki sem jo položil pred pevce na zborovski pult, preštudiral, pevcem razložil duhovno vsebino,« saj je, kakor je povedal, pevcem želel približati Boga. Kar 19 let je prepeval pri Slovenskem oktetu, pod njegovim vodstvom je nastopal 60-članski zbor Glasbene matice, »kar je bilo najlepšega v glasbi«, pa je baritonist »izpel v kvartetu Do«. Desetletja prepevanja in do skrajnosti predanega zborovodstva so mu prinesla številna priznanja. Med drugim je prejel Gallusovo plaketo, odlikovanji sta mu izročila tudi papeža Pavel VI. in Janez Pavel II., ob 80-letnici mu je odličje sv. Cirila in Metoda podelila Katoliška Cerkev v Sloveniji. Največja nagrada zanj pa je bila, kakor je povedal, njegova družina: iz zakona s pokojno ženo Tatjano je imel Mirjam in Miho, iz zakona z Zdenko pa Urbana, Klemna, Jerneja in Uršo. Na pogrebu v petek, 21. februarja, ki so se ga na ljubljanskih Žalah udeležili številni njegovi sopotniki, na njegovo željo ni bilo nobenih govorov, zahval, razen prijateljskih besed gospoda Lojzeta Peterleta. Objavljamo jih tudi na željo številnih, ki so se pogreba izjemnega moža udeležili. Kakor si je neutrudni zborovodja želel, so ob koncu pogreba vsi navzoči skupaj zapeli pesem Marija, mati moja.

Dostop do članka (47174)

»Pevcem sem želel približati Boga«

»Pevcem sem želel približati Boga«

Od Kekca do »Cilke«

KOMENDA – »Bodite delivci upanja!«

FAZAN Z IMENOM

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.