Pred petimi letošnjimi novomašniki je prav v tem trenutku nova življenjska pot, ki se je veselijo in po kateri hrepenijo – pot duhovništva, na kateri bodo ljudem prinašali živega Boga. Z upanjem, da bodo doživeli lepoto duhovništva, in negotovostjo, katere križe vse si bodo nadeli, se gotovo sprašujejo, kaj jih ob vseh predstavah, govoricah in pričakovanjih čaka v resnici.

Tega seveda nihče ne ve, a bratje duhovniki, ki že nekaj let hodijo podobno pot, lahko z njimi podelijo ščepce doslej pridobljene modrosti, ki jo prinašajo izkušnje, pridobljene v duhovniški službi. Novomašnikom v osebnih pismih razodevajo realnost duhovniške službe, ki se marsikdaj razlikuje od pričakovanj, in jim na srce polagajo pomembna spoznanja. Naj skrbno izbrane besede skorajšnjim duhovnikom prihranijo kakšno stisko, olajšajo ovinek ali dva in jim vlijejo pogum.

Vsi mi pa se lahko v tem času, ko ne praznujejo le novomašniki, pač pa tudi vsi ostali duhovniki, z Andréjem Daigneaultom vprašamo: »Ali dovolj ljubi...