Z okenske police, na kateri stoji tvoja podoba, me gledaš s prodornim in obenem blagim pogledom. Iz govorice telesa, iz tvojih svetlih oči razbiram, da si popolnoma razorožen, brez kakršnih koli skritih namenov. Žeja nas po takšnih ljudeh in odnosih … Spominjaš na milino nekoga drugega, Tistega, ki si ga želel posnemati v vsem.

Kdo bo morda rekel, da je bilo o tebi, tvojih raziskovalnih podvigih v Maroku, vojaškem poklicu, predvsem pa puščavniškem in bratskem življenju v Nazaretu ter zatem v Sahari že dovolj povedanega, a si mi pač zlezel pod kožo. 

Življenje svetnikov je kakor bela tkanina, v katero je Bog odtisnil svojo roko, zgodbo, milost, zato nas usmerjajo k njemu, pravi duhovnik Luigi Maria Epicoco in dodaja, da nekateri med vami po Kristusu dišite na poseben način. Da, ob tem omenja prav tebe.

Življenje svetnikov je kakor bela tkanina, v katero je Bog odtisnil svojo roko. 

Tako je najbrž zato, ker te je Jezus popolnoma prevzel. Zaradi svoje rane iz otroštva, zelo zgodnje smrti staršev, si bil toliko bolj odprt za nekaj, nekoga, ki bi zapolnil to luknjo v duši. 

Muslimani so te s svojo pobožnostjo spomnili na presežno. Prišel je trenutek, ko je bilo tvoje trkanje na nebeška vrata – »Bog, če si, daj, da te spoznam« – slišano: v spovednici očeta Huvelina te je oblila nepričakovana milost in odtlej si želel živeti samo še za Kristusa.

Dolge ure, ki si jih prebil »ob Gospodovih nogah«, pred tabernakljem v Nazaretu in zatem v Sahari, so te gradile. Sam si rekel, da duša potrebuje tišino, zbranost in da obrodi sad prav v tolikšni meri, kolikor se je v njej oblikovalo notranje življenje. 

»Tukaj si v tabernaklju, komaj en meter od mene! ... Tvoje telo, tvoja duša, tvoje človeštvo, tvoje božanstvo,« si govoril in dodal: »Ko ljubimo, mar ne čutimo, da je ves čas, ki ga preživimo ob tistem, ki ga ljubimo, izredno dobro uporabljen čas?«

V dobi, ko toliko energije zapravimo za nepomembnosti, tvoj odnos z Ljubljenim, kot ga imenuješ, »kriči evangelij«. Nisi namreč mogel razumeti, kako naj tisti, ki ljubi, Ljubljenega ne bi posnemal v vsem. 

Denimo kot navaden delavec v Nazaretu, s čimer si spomnil na dragocenost dela in pokazal, da »vse ure dneva štejejo in so sposobne vsebovati Božji navdih, Očetovo voljo« (C. Carretto). 

Še posebej pa si Jezusa posnemal v bratstvu. V svoji želji, da bi bil »brat vsem«, si hotel biti med najbolj zapuščenimi ljudmi in jih našel v Sahari.

Tuaregi se te še danes spominjajo kot poosebljene dobrote. Vračali so ti jo: ko si zbolel za skorbutom, so ti rešili življenje s kozjim mlekom, po katero so šli 40 kilometrov daleč. 

Tudi francoski vojaki so večkrat ganjeni odhajali od tebe. Prosi za nas, otroke tega časa, ki drug na drugega tolikokrat zremo iz zased, opremljeni z (ne)verbalnim in resničnim orožjem, da bi se pustili presenetiti človekoljubnosti evangelija.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (20/2022).