S pojmom paliativna oskrba sem se prvič bolj od blizu srečal pred desetimi leti. Urednik mi je namreč dal nalogo, naj pripravim pogovor z dr. Matejo Lopuh, tedanjo državno koordinatorico razvoja paliativne oskrbe ter specialistko anesteziologije in reanimatologije, voditeljico mobilne paliativne enote za Gorenjsko. Povod za pogovor je bil, če smem uporabiti ta izraz, »lažni evtanazijski alarm«, sprožen ob dogodkih januarja 2015 v ljubljanskem Kliničnem centru (spomnite se t. i. primera Radan).

Še danes se živo spomnim tega intervjuja. Sedela sva v avli Srednje zdravstvene šole v Ljubljani, kamor je sogovornica prišla predavat prav o paliativni oskrbi, in med drugim je dejala: »Kot zdravnica lahko vse do trenutka, ko se ustavi srce, bolnemu kaj ponudim. Če je moje edino upanje upanje na ozdravitev, potem seveda to ne velja, a pri neozdravljivo bolnih moramo imeti pred očmi vrsto malih upanj.«

Za Gorenjsko, ki še danes glede paliativne oskrbe velja za zgled za celotno Slovenijo (tamkajšn...