Po moje

Po čigavi volji, po moji, ali, tako kot je ravnala Marija, po Božji?

Zvoni. Poldne. Kaj, če bi enkrat za spremembo zmolila Angel Gospodov po vzoru svoje stare mame in kot prava kristjanka? Skorajda odžlobudram začetek molitve, potem pa me prizemlji stavek »Zgodi se mi po tvoji besedi«. Po Božji, torej, ne po njeni, Marijini. Pa sem tu, pri svoji bitki, ki jo že vse življenje bijem z ljubim Bogom. Bo po moje ali ne? Si moj prijatelj ali nisi? Mi boš povrnil za moje zgledno krščansko življenje ali ne? In če ne, bom užaljena. In največkrat je bilo ne ali vsaj ne čisto po moje, a skoraj vedno boljše, kot sem načrtovala sama. Pa naj bo pri izbiri moža, prvi zaposlitvi, rojstvu otrok.

»Saj ni tako slabo«

»Saj ni tako slabo,« sem vsakič znova priznala in pozabila, ko sem bila naslednjo bitko. In tako, dokler nisem bila poražena na celi črti, vsaj mislila sem tako. A Bog vse obrača v dobro, tudi na videz nepopravljive in dokončne situacije. Očitno pri njem ni dokončnosti, so le novi za...