Domačinka iz Kraljeve Sutjeske v narodni noši ob spomeniku kraljice Katarine. FOTO: Karlo Smodiš

Na pot smo se v petek zgodaj zjutraj odpravili s tremi avtobusi, 70 izžrebanih naročnikov Družine, ki so se jim pridružili še drugi prijavljeni. Na vsakem avtobusu smo poleg vodiča tudi sodelavci Družine, ki se bomo v dneh druženja posvetili bralcem in naročnikom.

 Zadnji dan so romarji obiskali Kraljevo Sutjesko. FOTO: Karlo Smodiš

Duhovni vodje romanja so trije: predsednik Slovenske škofovske konference in novomeški škof Andrej Saje, Bogdan Dolenc in Jože Plut. Z nami pa romajo še duhovniki: Luka Zidanšek, Milan Stepan, Franc Linasi in Matej Rus.

Frančiškanski samostan v Kraljevi Sutjeski s cerkvijo sv. Janeza Krstnika. FOTO: Karlo Smodiš

Tretji dan, v nedeljo, smo obiskali Kraljevo Sutjesko

V nedeljo smo se zapeljali mimo rudarskega mesta Kakanj v Kraljevo Sutjesko, kjer se je pisala slavna bosanska zgodovina (sedež dveh bosanskih kraljev), danes pa je kraj najbolj poznan po frančiškanskem samostanu s cerkvijo sv. Janeza Krstnika. Njeni začetki segajo v 14. stoletje, kasneje je bil samostan večkrat porušen, saj je doživljal težke čase. Konec 19. in v začetku 20. stoletja so pozidali novo veliko cerkev, tudi tu, tako kot v Sarajevu, po načrtih arhitekta Josipa Vancaša. Tu je bila sklepna maša romanja in nato vrnitev v Slovenijo.

Domačinke prihajajo k maši. Nekatere se tako opravijo k maši vsako nedeljo. FOTO: Karlo Smodiš

Romarji smo tretji – zadnji dan začeli v Kraljevi Sutjeski. Ob spomeniku kraljice Katarine jih je med drugim pričakala domačinka v narodni noši; vezenine, ki jih je nosila, je zasnovala kraljica Katarina. Domačinke jih vezejo še danes. Kot so povedale, v postnem času ne nosijo dodatnih verižic in okrasja, ki je tudi del noše.

Zgodovinsko poimenovanje Kraljeve Sutjeske je bilo Trstivnica. FOTO: Karlo Smodiš

Kraljeva Sutjeska je kraj, kjer so živeli bosanski kralji. Zadnja je bila kraljica Katarina, ki je pred Osmani zbežala v Rim in tam tudi umrla. Pri maši so bili tudi domačini in njihove narodne noše.

Fotoutrinki tretjega dne (FOTO: Boštjan Debevec):

Nato smo si Družinini romarji ogledali osrednjo znamenitost kraja – frančiškanski samostan s cerkvijo sv. Janeza Krstnika, v kateri so obhajali tudi zaključno sveto mašo, ki jo je prenašala tudi lokalna televizijska postaja Herzeg Bosne. Somaševanje je vodil predsednik Slovenske škofovske konference, škof Andrej Saje.

Mozaik sv. Frančiška. FOTO: Karlo Smodiš

Škof Saje se je v pridigi najprej dotaknil pomena mučeništva za krščansko življenje in zakaj se sploh spominjamo mučencev Katoliške cerkve. Navedel je besede škofa v Severni Afriki sv. Tertulijana, da je kri mučencev seme novih kristjanov, in prav prva stoletja Katoliške cerkve so bila zaznamovana z mučeništvom mnogih, ki so pričevali za vero.

Mašo je neposredno prenašala tudi TV Herceg Bosne. FOTO: Karlo Smodiš

»Tako se tudi mi danes spominjamo mučencev in drugih svetnikov, ki so na izreden način živeli vero v Jezusa Kristusa. Mučeništvo ni zgolj smrt. Krščansko mučeništvo je vedno povezano z globoko vero v Jezusa in tudi v upanje v večno življenje. Tudi kraji, ki smo jih obiskali, so skozi zgodovino zaznamovani s trpljenjem in z mučeništvom mnogih kristjanov,« je poudaril novomeški škof.

Polna cerkev sv. Janeza Krstnika. FOTO: Karlo Smodiš

Pred mašo je v pogovoru z gvardijanom samostana pobliže spoznal zgodovino in trpljenje teh krajev. Drinske mučenke, hčere Božje ljubezni, ki so bile mučene v Goraždu leta 1941, so bile štirih različnih narodnosti. Pomagale so vsem ljudem v bližini, ne glede na narodnost ali vojaško uniformo, pridelovale so hrano in skrbele za dijaške domove v Sarajevu in drugje.

Zaključna maša Družininega romanja v Kraljevi Sutjeski. FOTO: Karlo Smodiš

Kot je podčrtal Andrej Saje, so bile 15. decembra zverinsko ubite in vržene v reko Drino, razlog mučeništva pa je bila prav zvestoba evangeliju in vera v Jezusa Kristusa. Njihovo pričevanje nam kaže velik pomen zvestobe zaobljubi, zato so bile 24. septembra 2011 v Sarajevu razglašene za blažene, je pojasnil škof.

Somaševanje je vodil predsednik SŠK in novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje. FOTO: Karlo Smodiš

»Na romanju smo v jubilejnem svetem letu, ko Cerkev spodbuja, da gremo ne le v Rim, temveč tudi v domače in malo bolj oddaljene kraje. Romanje je ne samo potovanje, da spoznamo tuje kraje in ljudi, ampak je podoba poti, rasti naše vere. Gre za priložnost duhovne prenove vsakega od nas, da bi, ko bomo prišli domov, v svoje kraje, družine ali delovno okolje, živeli vero na nov in tudi na pogumnejši način. Odpraviti se na pot, premakniti se s točke, kjer smo, je značilno za krščansko življenje.«

Domačinke v noši prav iz Kraljeve Sutjeske. FOTO: Karlo Smodiš

Škof je spomnil na Abrahama in povabila, ki ga je dobil, naj se odpravi iz svoje dežele, na pot v neznano. Človeško je, da se navadimo vsakdanjih stvari in bi radi ostali tam, kjer smo, ker je vsaka sprememba za nas moteča. Pot vere pa nas vedno vabi, da se odpravimo nekam, kjer še nismo bili, kar ne pomeni iti v drug kraj, ampak odpraviti se na pot vere od znotraj. Na tej poti je pomembno, da smo pozorni na to, kaj se dogaja v nas in zunaj nas in kateri so vzgibi, ki nas vodijo v življenju.

Pozdrav gvardijana frančiškanskega samostana. FOTO: Boštjan Debevec

Pozdrav gvardijana frančiškanskega samostana (VIDEO: Karlo Smodiš):

»Upanje nas žene in nam daje moč za to pot vere. In krščansko upanje, izpostavljeno v letošnjem jubilejnem letu, ni zgolj lepa misel, da se bo nekaj zgodilo. Pri upanju gre za krščansko krepost ali držo, ki je povezana z našo odločitvijo. Drža se hrani iz odločitve, zavzetosti, da delamo za dobro. V teh dneh smo v Bosni spoznali točke upanja krščanskih skupnosti, ki so po navadi v manjšini – kako živijo iz tega upanja skozi stoletja in vztrajajo prav zaradi močne vere v Jezusa,« je izpostavil škof Saje.

Pridigal je novomeški škof Andrej Saje. FOTO: Boštjan Debevec

Pozdrav gvardijana frančiškanskega samostana (VIDEO: Karlo Smodiš):

Družinini romarji pred katedralo Srca Jezusovega v Sarajevu, pred katero je kip papeža Janeza Pavla II., ki je Sarajevo obiskal leta 1997. FOTO: Boštjan Debevec 

Predsednik SŠK verjame, da bodo tudi romarji, ki so prišli sem iz Slovenije, dobili novih idej in spodbud, kako bi po času romanja na intenzivnejši način živeli vero v svojem domačem kraju, in predvsem bili ponosni, da smo kristjani in da smo člani Slovenije ali Hrvaške.

Drugi dan Družininega romanja v Sarajevu. FOTO: Boštjan Debevec 

Dotaknil se je še evangeljskega odlomka o izgubljenem sinu ali, bolje rečeno, usmiljenem očetu. Po njegovem je težava starejšega sina velika zamera, ki jo goji do mlajšega brata, zato se ne odzove na očetovo povabilo, naj se veseli skupaj z družino njegove vrnitve. Očetu očita, da ni sam nikoli dobil tolikšne pozornosti, čeprav je priden, delaven in izpolnjuje vse njegove ukaze.

Kava na Baščaršiji. FOTO: Boštjan Debevec 

»Glavna točka te evangeljske zgodbe je usmiljeni oče, ki sprejema oba sinova, ne glede na to, ali sta spoznala svoj greh, svojo krivdo, ali ne. Spreobrnjenja sta potrebna oba. Prvi na način, da se je vrnil k očetu, in drugi, da prepozna svoj napuh, egoizem, in se odpre mlajšemu bratu. V našem življenju se lahko poistovetimo z obema sinovoma, pa tudi z usmiljenim očetom,« je prepričan škof Saje.

Del pridige škofa Sajeta pri zaključni maši (VIDEO: Karlo Smodiš):

In dodaja, da za napredovanje v naši veri zelo koristi, če take evangeljske zgodbe prenesemo v svoje življenje, se poistovetimo z eno od teh oseb in se vprašamo, kako naj mi v veri napredujemo, v čem je naš problem in kako naj ga rešimo. Iz drugega berila pa je novomeški škof izpostavil spoziv, povabilo, naj se spravimo med seboj in z Bogom.

Del pridige škofa Sajeta pri zaključni maši (VIDEO: Karlo Smodiš):

»Najprej pa je, da se lahko spravimo z drugim, pomembno, da se pomirimo s seboj in si dopustimo, da se nam je v življenju kaj težkega zgodilo in da bi radi šli naprej. Naj nas v svetem letu spodbuja tudi beseda papeža Frančiška, da ni tako velikega greha, da bi ga Bog ne mogel ali hotel odpustiti. Upanje ne osramoti, ker izhaja iz trde vere, da je naše življenje smiselno, da ga vodi Gospod, za vsakega od nas osebno, in da smo v njegovem objemu in ljubezni na varnem in pravi poti,« je zaključil pridigar.

Drugi dan romanja: sobota v Sarajevu

Drugi dan romanja smo namenili Sarajevu. Mesto ob reki Miljacki se prvič omenja leta 1462, ko so Turki tukaj zgradili rezidenco za poglavarja osvojene otomanske province Bosne. V 16. stoletju, času Gazi Husrevbega, so mesto okrasili z orientalsko arhitekturo, zrasle so džamije, medrese, bezistani ... Kasneje se spominjamo atentata na prestolonaslednika nadvojvodo Franca Ferdinanda leta 1914, kar je vodilo v prvo svetovno vojno, 14. zimskih olimpijskih iger, zadnje, balkanske vojne v začetku 90. let, ko je bilo mesto hudo poškodovano ter ponovnega razcveta. 

Katedrala Srca Jezusovega v Sarajevu. FOTO: Boštjan Debevec

Dan smo začeli z mašo v katedrali Srca Jezusovega. Zgradili so jo leta od 1889 po načrtih arhitekta Josipa Vancaša v neogotskem slogu (Vancaš je naredil načrte tudi za več cerkva v Sloveniji in za Zavod sv. Stanislava v Šentvidu). Notranjost je bogato okrašena (kipi, freske, barvna okna), v visokih zvonikih je šest zvonov, ki so jih naredili v livarni Samassa v Ljubljani in so bili darilo ljubljanskih škofov Pogačarja in Missie. Popoldne smo si ogledali glavne sarajevske znamenitosti: pravoslavno saborno cerkev, Gazi Husrevbegovo džamijo, medrese – šole, Latinski most, mestno hišo, živahno Baščaršijo oziroma veliko tržnico, kjer bo tudi prosti čas za nakupe in raziskovanja po želji ... Večerji je sledilo tradicionalno druženje romarjev in ustvarjalcev Družine.

Družinine romarje spremlja tudi predsednik SŠK in novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje. FOTO: Boštjan Debevec

Pozdrav in blagoslov nadškofa Vukšića

Drugi dan smo romarji začeli z ogledom Sarajeva in postankom na Baščaršiji, nato pa so se zbrali pri dopoldanski sveti maši v sarajevski katedrali Srca Jezusovega. Ob začetku maše jih je pozdravil rektor stolnice Marko Zubak in jim na kratko tudi predstavil cerkev, na koncu maše pa jih je pozdravil še sarajevski nadškof Tomo Vukšić in jim dal blagoslov.

Sarajevski nadškof Tomo Vukšić z novomeškim škofom Andrejem Sajetom in župnikom Jožetom Plutom. FOTO: Boštjan Debevec

Iz pridige Bogdana Dolenca

Dr. Bogdan Dolenc je uvodoma v pridigi Sarajevo označil za mesto, kjer se je zgostila zgodovina, ki je zaznamovano z zgodovino 20. in morda tudi 21. stoletja, ki nam ostaja v spominu kot mesto nedolžnih žrtev vojne, obleganja, mučeniško mesto. In prvo sporočilo tega mesta romarjem je, da spoštujejo trpljenje – trpljenje vsakega človeka, naroda, mesta, je poudaril Dolenc.

Pridigal je dr. Bogdan Dolenc. FOTO: Boštjan Debevec

»Kot romarji se danes sklanjamo v spoštovanju do vseh, ki so tukaj trpeli. Smo romarji miru in upanja, pa tudi molitve, tako kot je bil Janez Pavel II., ki je za vsako ceno hotel priti v to mesto, da se pokloni trpljenju tukajšnjih ljudi. Smo v mestu, ki je v zgodovini veljalo kot vzorec, zgled medsebojne strpnosti in sožitja različnih verstev, religij, ker morda nikjer drugod na svetu niso tako skupaj katoliška, pravoslavna cerkev, shodnica in islamska mošeja. Sporočilo tega stoletnega sožitja je: bodimo ljudje dialoga in strpnosti. To sožitje, ki je bilo raztrgano, to nežno tkivo medsebojnega spoštovanja in sobivanja, se sedaj mukoma in počasi spet obnavlja,« je opozoril pridigar.

Somaševanje duhovnikov na čelu s škofom Sajetom. FOTO: Karlo Smodiš

Tamkajšnji katoličani – je nadaljeval Dolenc – so želeli v drugi polovici 19. stoletja svojo prihodnost izročiti Jezusovemu Srcu, zato so postavili to stolnico in jo posvetili Srcu Jezusovemu: »Storimo to tudi mi in izročimo poti svojega romanja in vso našo nadaljnjo pot skozi življenje Jezusovemu Srcu. Ljubezni hočem in ne daritve, nam oznanja prerok Ozej, ki govori, kakor da je v novi zavezi, kakor da govori skozi Jezusova usta. Ljubezni hočem, to je Božji nagovor, to je nagovor Božjega Srca človekovemu srcu.«

Družinina novinarka Jana Podjavoršek. FOTO: Boštjan Debevec

Navedel je besede velikega angleškega spreobrnjenca in svetnika Janeza Newmana Srce govori srcu, ki so vsebina naše vere. To pomeni, da ima ves naš post, vse naše prizadevanje, samo iz tega svojo vrednost, če ga navdihuje ljubezen. Dolenc je dodal še besede matere Terezije iz Kalkute: naj bo neko dejanje še tako majhno, je veliko, če je storjeno iz velike ljubezni.

Polna katedrala romarjev. FOTO: Boštjan Debevec

»V tem mestu in v tej cerkvi se smemo mi Slovenci počutiti tudi nekoliko doma. Slišali smo, kakšne vezi nas povezujejo s to škofijo. Tu je leta 1882 nastopil svojo službo poznejši ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič in tukaj deloval 16 let, pomagal pri začetku gradenj in vzpostavljanja cerkvene organizacije. Kot pomočnik škofa Josipa Stadlerja in njegov kanonik je tu vložil ogromne napore, vzgojne in drugačne. To dejstvo nam sporoča in naroča, da odkrivamo sledi dobrega, kjer koli in kamor koli pridemo,« je pojasnil Bogdan Dolenc.

Pridiga dr. Bogdana Dolenca (VIDEO: Karlo Smodiš):

In dodal, da je o Jegliču znano še, da je tam skrbel za lepe stike s pravoslavnimi brati in sestrami ter si prizadeval za spravo, edinost z njimi. Delo za edinost naj bo tudi prvina našega krščanskega življenja, spodbuja Dolenc: bodimo graditelji edinosti v tem svetu, ki je tako razklan, neenoten in skregan med seboj; graditelji edinosti v družini, soseski, narodu. »Ljubezen hočem in ne daritve – ob tem lahko pomislimo, da je bil vzrok vseh delitev in razkolov v zgodovini Cerkve ravno pomanjkanje ljubezni. Tisto pomanjkanje, ki ga slutimo tudi iz današnjega evangeljskega odlomka, tisti napuh, ki ima sebe za pravičnega in ki druge zaničuje. Pot edinosti je samo ta: večja ljubezen, večja ponižnost in molitev.«

Oljenka miru, ki jo je ob obisku podaril sv. Janez Pavel II. FOTO: Boštjan Debevec

Pri muftiju Grabusu

Popoldne smo romarji obiskali Gazi Husrev-begovo medreso v Sarajevu. V najstarejši vzgojno-izobraževalni ustanovi v BiH jih je sprejel sarajevski mufti dr. Nedžad Grabus, ki je bil pred tem desetletje in pol – do leta 2021 – mufti Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji.

Popoldne so romarji obiskali Gazi Husrev-begovo medreso v Sarajevu. FOTO: Boštjan Debevec

»Vedno se splača biti dober človek,« je med drugim na srečanju z romarji v sarajevski islamski teološki knjižnici izpostavil mufti Grabus, ki ga je pozdravil tudi novomeški škof Saje in mu v imenu Družine izročil nov prevod Svetega pisma.

Škof Andrej Saje, mufti Nedžad Grabus in Manica Ferenc z Družine. FOTO: Boštjan Debevec

Fotogalerija sobotnega popoldneva (FOTO: Boštjan Debevec):

Zdaj že tradicionalno, sedmo tridnevno romanje

Zdaj že tradicionalno, sedmo tridnevno romanje nas letos, od petka, 28., do nedelje, 30. marca, vodi v Džakovo na Hrvaškem ter v Bosno, deželo z bogato in burno zgodovino, deželo različnih narodov, kultur in verstev, deželo velikokrat preizkušenih, pa dobrih in marljivih ljudi, ki so se vedno znova, tudi z vero v Boga, dvignili k novemu življenju. Naj bo letošnje romanje, ki ga lahko imenujemo tudi ekumensko, poleg priprave na veliko noč tudi naša iskrena molitev in prošnja za razumevanje ter spoštovanje med različnimi kulturami in verstvi povsod po svetu.

Sobotno dopoldne v Sarajevu. FOTO: Boštjan Debevec

Po poteh blaženih drinskih mučenk

Na letošnjem romanju se bomo spomnili tudi blaženih Drinskih mučenk, redovnic skupnosti Hčera Božje ljubezni. Med njimi sta bili tudi dve slovenski rojakinji, s. Krizina Bojanc in s. Antonija Fabjan, ki sta svojo dobrodelnost opravljali v Sarajevu ter skupaj z drugimi sestrami v okviru leta 1911 ustanovljenega samostana Marijin dom skrbeli za bolne, onemogle in siromake ter poučevali okoliške otroke. Četniki so med drugo svetovno vojno Marijin dom obkolili ter sestre skupaj s slovenskim duhovnikom in pisateljem Francem Ksaverjem Meškom odpeljali v ujetništvo. 15. decembra 1941 so sestre umrle mučeniške smrti, njihova trupla so odvrgli v reko Drino. 24. septembra 2011 so jih v Sarajevu razglasili za blažene drinske mučenke. Razglasitev je bila med mašo v sarajevski olimpijski dvorani Zetra in v Sarajevu se jih bomo spomnili tudi mi.

Družinini romarji v Sarajevu. FOTO: Boštjan Debevec

Obisk Džakovega in Strossmayerjeve stolnice

Prvi dan nas je pot vodila mimo Novega mesta in Zagreba v Džakovo, živahno mesto v rodovitni in bogati Slavoniji, predvsem pa pomembno kulturno in versko središče ter sedež škofije. Tu je deloval Josip Juraj Strossmayer (1815–1905), veliki hrvaški škof, mecen in narodni buditelj ter udeleženec Prvega vatikanskega koncila. Med letoma 1860 in 1873 je vodil narodno stranko in bil zelo dejaven v politiki. Leta 1867 je v Zagrebu ustanovil Jugoslovansko akademijo znanosti in umetnosti. Velikodušno je podpiral duhovnike, šole in kulturne ustanove. Po letu 1866 je vsako leto prihajal na oddih v Rogaško Slatino. Bil je zelo povezan s Slovenci.

Sarajevo, osrednja točka drugega dne Družininega romanja. FOTO: Boštjan Debevec

Fotoutrinki prvega dne romanja (Džakovo):

Škof Strossmayer je zaslužen tudi za gradnjo monumentalne neogotsko-romanske stolnice sv. Petra. Stolnica, ki s svojo mogočno arhitekturo in prelepimi freskami v notranjosti jemlje dih, je tudi simbol mesta. Tu je bila naša prva romarska maša.

V džakovski baziliki smo imeli prvo romarsko sveto mašo. FOTO: Boštjan Debevec

V petek popoldne smo pot nadaljevali v Bosno in Hercegovino, v Sarajevo.