Zgodovinarka dr. Darja Mihelič v prispevku Populistična stigmatizacija imena karantanskega kneza. Valjhunstvo – nova sopomenka za kolaboracijo? odgovarja na trditve dr. Tineta Hribarja v knjigi Slovenski razkoli in slovenska sprava.

Med drugim je ta v njej vpeljal pojem valjhunstvo kot sopomenko za (slovenskega) izdajalca.

Sposodil si jo je pri Prešernovem Krstu pri Savici in pri voditelju Karantancev v 8. stoletju (772) knezu Valtunku (Prešernovem Valjhunu), nasledniku kneza Hotimirja.

Naslovnica: Zgodovina za vse 2022 - 2

Projiciranje sodobnih pojmovanj v daljno preteklost

Miheličeva v prispevku izpostavlja vprašanje prilagajanja zgodovinskih dognanj aktualnim razmeram in projiciranja sodobnih pojmovanj v daljno preteklost, ter etičnega vrednotenja preteklih dogodkov s sodobnimi merili.

Predstavi nastanek fiktivne srhljivke o krvavih dogodkih v zvezi s pokristjanjevanjem vzhodnoalpskega prostora v 8. stoletju, ki je bila navdih za Prešernov Krst pri Savici.

Problematizira uporabo imen konkretnih historičnih oseb za oznako (negativnih) aktualnih pojavov, ki jo je v svoji knjigi Slovenski razkoli in slovenska sprava in v medijih vpeljal filozof, akademik dr. Tine Hribar.

Valjhun. FOTO: Pivovarna Valjhun

Zavajajoče mešanje zgodovinskih dognanj in literarne fikcije

Miheličeva je zapisala, da Hribarjeva izvajanja s stališča zgodovinske stroke niso primerna. V njih gre za interpretacijo, ki zavajajoče meša zgodovinska dognanja in literarno fikcijo (Prešernov imaginarij) ter preteklost in sedanjost, krščanstvo zgodnjega srednjega veka in rimokatoliško Cerkev.

»Dogajanja izpred dvanajstih stoletij ne moremo ocenjevati s sodobnimi etičnimi merili in ga označevati s sodobnimi pojmi (okupacija, kolaboracija, narod, razkol, sprava).

Nobena domišljijska literarna stvaritev ne sme biti izrabljena za krivično stigmatizacijo resnične historične osebe.

Ni ustrezno poenostavljeno projicirati v preteklost aktualnih pojavov (razkol) in jim na osnovi povzemanja literarne fabule opredeljevati realne vzporednice v preteklosti.

Opis dogajanja v nesporno vrhunski umetniški stvaritvi, kot je Prešernov Krst pri Savici, ne ustreza dognanjem zgodovinarjev; ni ga mogoče obravnavati kot primarni zgodovinski vir in se nanj v tem smislu sklicevati.

Predvsem pa nobena domišljijska literarna stvaritev – ob drugačnih dognanjih zgodovinske stroke – ne sme biti izrabljena za krivično stigmatizacijo resnične historične osebe in zlorabo njenega imena za oznako negativnega pojava kolaboracije in izdajstva.

Karantanija po 828. FOTO: Wikipedija

Najpomembnejši viri, ki govorijo o pokristjanjevanju v Karantaniji

Dr. Darja Mihelič je prikazala vse najpomembnejše vire, ki govorijo o vzrokih in posledicah za prehod Karantanije v bavarsko-frankovsko odvisnost ter o pokristjanjevanju naših prednikov v Karantaniji v drugi polovici 8. stoletja.

Predvsem pa je prikazala, kako so razni avtorji veliko kasneje prikazovali vstaje proti svojemu vodstvu v Karantaniji. Te verjetno niso bile zaradi vere oziroma pokristjanjevanja, ampak iz drugih razlogov.

V zgodovinski literaturi je to vprašanje že zdavnaj »obdelano« oziroma razjasnjeno.

Christalnick je z bujno domišljijo prikazal nemire v Karantaniji

Ključni avtor pretiravanj, izmišljij in ponaredb je Michael Gothard Christalnick oziroma njegovo besedilo Chronica des Loeblichen Ertzhertzogthumbs Khaerndten, ki ga je leta 1612 objavil Hieronymus Megiser.

Christalnick je za vir navedel Ammonia Salassa, neobstoječega avtorja iz Celovca.

V Chronici je Christalnick z bujno domišljijo in na srhljiv način prikazal nemire v Karantaniji.

Za njim so opise povzeli naslednji avtorji, predvsem Valvasor. Prešeren pa je Krst napisal na osnovi teh izmišljenih in potvorjenih opisov.

Knez Valtunk (Waltunc) oziroma Prešernov (in Hribarjev) Valjhun ni nikjer v ključnih začetnih virih prikazan kot negativec.

Zgodba o mednarodnem prevarantu z Vrha nad Laškim

Poglejmo še druge prispevke v reviji Zgodovina za vse.

Stanislav Južnič je šel po sledi Franza Ungerja (1800–1870) in njegovih pionirskih prispevkov k okoljskim raziskavam.

Nataša Henig Miščič je pod naslovom »Dobil je nalogo naj študira vprašanje, ali bi se ne dalo društvo razpustiti in nastaviti komisarja.« prikazala likvidacijo društva Kranjske hranilnice po prvi svetovni vojni.

Mojca Šorn je pod naslovom »Na Ljubljanici pa vse živo« predstavila ustanovitev ljubljanskega kopališča Livada in prvih nekaj let njegovega delovanja.

Andrej Rahten je pod naslovom Zadnji slovenski legitimist ali zgodba o mednarodnem prevarantu z Vrha nad Laškim prikazal dosje Alojza Novaka v arhivskem gradivu prve avstrijske republike.

Jurij Perovšek pod naslovom »Zakaj Vam nisem napisal 'božične zgodbe' ...« piše o Cankarjevi najprej nenapisani Božični zgodbi in še enem »finančnem« pismu.

Anton Mrkun. FOTO: Dlib – NUK

Duhovnik Anton Mrkun v reviji ČZN

V strokovni reviji Časopis za zgodovino in narodopisje, izdaja jo Zgodovinsko društvo v Mariboru, so v številki 1 ČZN (2022) objavljeni štirje prispevki.

Matevž Hrženjak je šel po sledi družbenopolitičnega delovanja duhovnika Antona Mrkuna.

Anton Mrkun (Ig, 1876−Cleveland, 1961) se je rodil na Igu, študiral bogoslovje v Ljubljani in bil leta 1900 ordiniran. Služboval je najprej kot kaplan, nato je bil 1909–1929 župnik na Homcu in kasneje župnik v Dobrépoljah.

Udejstvoval se je na številnih področjih, npr. boju proti alkoholizmu o katerem je spisal več del, bil je (so)ustanovitelj različnih društev in organizacij (Prosvetno društvo v Homcu in Velikih Laščah, tam tudi ustanovitelj hranilnice in posojilnice, Misijonska zveza) in časopisov (Izseljenec – El emigrante, Vzajemnost).

Avtor je posebej poudaril Mrkunovo delo v povezavi s slovenskimi izseljenci in obdobje po drugi svetovni vojni, ko se je tudi Mrkun izselil v ZDA.

Avtor člankov in književnih del z različnih področij od verstva, kmetijstva, etnologije mdr. Homec z zemljepisnimi, narodopisnimi in zgodovinskimi podatki (1922), Narodopisno blago iz Dobrépoljske doline (1934).

Avtor je še posebej poudaril Mrkunovo delo v povezavi s slovenskimi izseljenci in obdobje po drugi svetovni vojni, ko se je tudi Mrkun izselil v ZDA. Predstavil je njegove aktivnosti v župnijah, kjer je deloval.

Osrednjo vlogo v prispevku vključuje Mrkunova podpora ideji samostojne slovenske države, za katero se je po drugi svetovni vojni odločno zavzemal.

Naslovnica: ČZN 2022 - 1

Po sledi Andreja Visočnika, vojnega ujetnika v Rusiji

Miha Šimac je predstavil spomine Andreja Visočnika (1889–1971), vojnega ujetnika v Rusiji (1914–1918)

V Pokrajinskem arhivu Maribor v fondu učitelja hranijo tudi Visočnike spominske zapiske o dogodkih, povezanih s prvo svetovno vojno.

V njih je opisal prve dni mobilizacije leta 1914, svojo izkušnjo boja na vzhodni fronti in predvsem življenje v ruskem ujetništvu, v katerem je bil vse do leta 1920.

Prispevek širši javnosti prinaša zgodovino njegovega rodu in v transkriptu tudi njegove spominske zapise o njegovem doživljanju velike vojne.

Neža Hlebanja je šla po sledi organiziranosti slovenskih izseljencev v Braziliji v kulturnih in narodno podpornih društvih.

Vladka Tucovič Sturman je pod naslovom »Ona pa je pela, morala je peti, peti in nič drugega.« raziskala ljudsko pesem, ples in glasbila v prozi Antona Ingoliča.