»Moj oče je imel to bolezen.

Velikokrat sem morala tako poskrbeti zanj.«

Spačil se je. »Ne zgodi se mi pogosto. Včasih prav pozabim, da jo imam.« Glavo je obrnil proti steni. »Zelo dobro si storila, ko si zaprla vrata.«

Lidija si je poravnala tuniko, ki se je zapletla ob njegovo nogo. »Ne skrbite, Rufus. Kar se je zgodilo tukaj, bo ostalo med nama. Nikomur ne bom povedala.«

Oči so se mu zalesketale. »Nečesa sem se spomnil. Jutri bom sem poslal svojega lepega sina. Očaral te bo in boš prišla delat zame. Vsakogar zna očarati.«

Košček ledu iz njenega srca je pronical v njen glas, ko je rekla: »Spoznal boš, da sem odporna proti čarom čednih sinov.«

SEDEMINDVAJSETO POGLAVJE

Ne spominjajte se prejšnjih reči,

ne mislite na nekdanje reči.

Glejte, nekaj novega storim,

zdaj klije, mar ne opazite?

Da, speljal bom pot skozi puščavo

in reke skozi pustinjo.

Iz 43,18-19

Lidija je nejevoljno spoznala, da je Rufus naslednji dan v njeno delavnico res poslal svojega sina. Njegovo mučno navzočnost je omil...