Mogoče se besedna zveza »masovna hipnoza« zdi pretirana, a če pokukamo na omrežje X, beremo komentarje pod vsakdanjimi novicami ali zvečer »doom-scrollamo« po TikToku, hitro opazimo, da ta hipoteza ni tako iz trte izvita. Danes se namreč javno mnenje ne oblikuje zgolj skozi recimo politične strategije in uredniške politike, temveč z izjemno prefinjenim prepletanjem algoritmov, podatkov in profiliranja. Razlika ni v tem, da so se ljudje nekoč lažje ali težje pustili zapeljati, ampak v tem, da zdaj pogosto sploh ne zaznamo, kdaj in kako smo vodeni ali spodbujeni k določenim reakcijam.

Naša zaznava sveta je prežeta s filtri, ki se sprožajo na ravni tehnologije, za katero niti ne vemo, kako točno deluje ali kakšne interese zasleduje.

Včasih je bilo vse skupaj vsaj malo bolj pregledno. Množični mediji so služili kot nekakšni vidni filtri: ljudje so vedeli, da novice prihajajo prek urednikov, televizijskih postaj in časopisov, ki imajo svoje agende. Propagandni model je dejansko trdil, da mediji ne delujejo kot nevtralni posredniki informacij, temveč kot filtrirni sistem, ki informacije preusmerja v korist političnih in ekonomskih elit. Danes pa smo prešli v obdobje, ko imamo nove »urednike«, in sicer v obliki algoritmov, ki nas nagovarjajo veliko bolj prikrito in so prisotni povsod. Vsak naš klik, ogled ali komentar služi kot vhodni podatek za model, zasnovan za eno samo nalogo: čim dalj časa nas obdržati na platformi. Zakaj? Ker s tem ustvarjamo še več podatkov o sebi, svoji osebnosti, navadah in čustvenih odzivih – to pa je zlata jama za oglaševalce in vse, ki si želijo vplivati na javno mnenje. Algoritmi niso oblikovani zato, da bi nam zagotavljali objektivne ali uravnotežene informacije, ampak zato, da v nas sprožijo odziv, ki podaljša naš »čas gledanja«. Ta odziv je lahko jeza, lahko presenečenje, lahko radovednost – važno je le, da ostanemo priklopljeni.

Digitalna doba je prinesla dramatičen prelom. Danes ljudje sami ustvarjajo in delijo vsebine na družbenih omrežjih, a pri tem pogosto spregledamo, da obstaja novi ključni akter – algoritem. Ta odloča, kaj in kdaj bo videno, kar pomeni, da je uredniška politika, kakršno smo poznali nekoč, nadomeščena z ekonomsko logiko platform, ki jo vodita predvsem oglaševanje in maksimiranje dobička. Informacijski tok se je torej transformiral v močan ojačevalec vseh možnih vsebin – od preverjenih informacij do popolnoma izmišljenih »novic«, ki pa so zaradi čustvenega naboja pogosto še bolj privlačne za uporabnike.

Tako se zgodi, da danes nismo priča le množični manipulaciji, ampak personalizirani manipulaciji. Podjetja in tudi politika zbujajo skrb s psihografsko segmentacijo, kjer iz naših navad, interesov, lokacij in spletnih interakcij gradijo izjemno natančne profile ter prilagajajo sporočila na način, ki jih »takoj kupimo«. Se še spomnite primera Cambridge Analytice? No, o tem govorim.

Danes nismo priča le množični manipulaciji, ampak personalizirani manipulaciji.

V takšnem okolju se zdi vprašanje, ali imamo danes večjo moč ali pa smo pravzaprav bolj izpostavljeni manipulaciji, vse prej kot retorično. Dostop do informacij je sicer neprimerljivo povečan, a pretežni del teh informacij je zavit v algoritmične mehanizme in v naših mehurčkih najdemo predvsem stališča, ki nam ustrezajo, in oglase, ki kar najbolje izkoriščajo naše potrošniške ali politične preference. Brez kritične distance se utegnemo znajti v svetu, kjer se polresnice hitro spremenijo v nezmotljivo »dejstvo«, nasprotna mnenja pa postanejo sovražnik.

Sedaj pa sledi vprašanje, ki me vedno znova muči, ko razmišljam o tej temi: kako se upreti tej digitalni Matrici? Ena od možnih poti je v tem, da gojimo kritično medijsko pismenost in se hkrati zavzemamo za večjo regulacijo digitalnega okolja. Transparentnost algoritmov, odgovornost platform in zakonodajni okvir, ki bi preprečeval zlorabe, so gotovo potrebni koraki. A ob tem se velja zavedati, da imajo tudi množični mediji še vedno pomembno vlogo pri oblikovanju javnega mnenja, saj nagovarjajo širok krog gledalcev in bralcev. Tudi oni se morajo prilagajati hitremu spletnemu ritmu in tekmi za pozornost, kar lahko privede do pristopov, ki niso vedno idealni ali so celo zavajajoči. Brez transparentnosti digitalnih platform in močnega javnega pritiska lahko hitro pridemo do točke, ko resnica ne bo več stvar dejstev, ampak zgolj vprašanje algoritmične preference.

Članek je bil objavljen v Slovenskem času (št. 178).