Na Dragi o krizi Zahoda

Tematsko izhodišče letošnjih študijskih dnevov Draga, potekali so v parku Finžgarjevega doma na Opčinah od petka, 12. septembra, do nedelje, 14. septembra, je ponudila kriza Zahoda, ki si je še pred nedavnim obetal, da bo osvojil svet. Kot je dejal predsednik Društva slovenskih izobražencev Martin Brecelj, se Zahod šibi in deli, krepijo pa se drugi globalni akterji, zlasti Kitajska, Rusija in Indija. In to na vseh področjih, od gospodarskega in političnega do kulturnega. Na letošnji Dragi so se zato spraševali, kaj je z našimi temeljnimi vrednotami v nastalih razmerah. »Prepričani smo, da se moramo še naprej zavzemati za demokracijo in človekove pravice,« je poudaril Brecelj. »Gre za odprt sistem vrednot, ki ga je mogoče izpopolnjevati in prilagajati v spreminjajočih se okoliščinah. Na študijskih dnevih ga bomo skušali preveriti tudi v nekaterih posebno zahtevnih situacijah, kot so izzivi sobivanja, vojna in mir, pa tudi konec življenja.« Izzivi sobivanja V petek dopoldne je bila Draga mladih. V središču njene pozornosti je bilo širjenje mamil, zlasti med mladimi. Govorila sta socialna pedagoginja Jadranka Ivanković in psihoterapevt Miha Kramli. Letos so to razpravo posebej namenili dijakom iz tržaških šol. V petek popoldne je bil niz treh pogovorov oziroma pričevanj s temo Izzivi sobivanja, na katerem so nastopili dr. Daša Ličen (ZRC SAZU), Peter Spazzapan (pediatrični nevrokirurg v Kliničnem centru v Ljubljani in docent na Medicinski fakulteti v Ljubljani) in Peter Hribar (aktivno je sodeloval pri rehabilitaciji leta 1944 umorjenega Rada Hribarja in njegove žene Ksenje Hribar). V soboto popoldne je bil niz treh pričevanj s temo Večer Zahoda, pri katerem so sodelovali mezzosopranistka Bernarda Fink, Karin Planinšek (leta 2024 je kandidirala na evropskih volitvah pri SDS, upravlja podkast Iskreno) in moralni teolog dr. Ivan Štuhec. Šola demokracije V soboto zvečer je bil častni gost Drage tudi predsednik Slovenske škofovske konference škof dr. Andrej Saje, ki je spomnil, da je bila Draga že dolgo pred slovensko pomladjo in osamosvojitvijo šola demokracije. »Bila je prostor, kjer so smeli in upali razmišljati drugače, kjer so besedo dobili intelektualci, ki so v tedanji družbi na Slovenskem veljali za disidente, a so prav tukaj smeli in mogli oblikovali temelje za poznejše procese demokratizacije. Draga je bila in ostaja znamenje, da svoboda misli in besede nikoli ne moreta biti povsem zatrti.« Etične dileme V nedeljo dopoldne, po maši, ki jo je daroval škofov vikar za Slovence na Tržaškem Tomaž Kunaver, so bile v središču pozornosti etične dileme ob koncu življenja. Nastopila sta zdravnik dr. Janez Dolinar (predsednik Združenja slovenskih katoliških zdravnikov) in filozof dr. Lenart Škof (predstojnik Inštituta za filozofske in religijske študije na ZRS Koper). Dr. Dolinar je spregovoril o situacijah, s katerimi se srečujejo zdravniki ob koncu življenja pacientov, med življenjem in smrtjo. Gre za vrednote nedotakljivosti človekovega življenja (univerzalno človekovo vrednoto), kaj vrednoti življenje in kaj je za družbo kakovost življenja. Dejal je, da se o smrti ne pogovarjamo. Umiranje smo izrinili izpred svojih oči. Za zdravnika je pomembno, da se bolnik lahko sam odloči, kakšno zdravljenje si želi. Glede evtanazije je posebej opozoril na efekt spolzkega klanca, ko se po uzakonitvi evtanazije sčasoma merila rahljajo. Pomembni sta paliativna medicina in kakovost življenja pred smrtjo. Priporoča ogled treh predavanj, ki si jih pod naslovom Izbira življenja onkraj evtanazije lahko ogledamo na Youtubu. Prostor sobivanja Dr. Lenart Škof je izpostavil sodelovanje, ne pa delitve. Demokracija je prostor soglasja in sobivanja. Demokratični procesi imajo svojo notranjo logiko, ki ji lahko rečemo kultura demokracije. »V okviru politične etike, kot jo sam razvijam, je osrednja tema zame ranljivost in tu se približujem današnji temi. Demokracija je zame v resnici ideja skupnosti, ki smo jo razvili in zgradili zato, da z njo lahko etično podpiramo polje človeške ranljivosti: to je lahko bodisi bolezen, telesna ali psihološka ranjenost ali šibkost, podvrženost nekemu nasilju ali moči (medosebni, sistemski ...) oziroma kakršna koli druga osebna, družbena ali politična deprivilegiranost. V tem je ideja skupnosti v okviru demokracije zelo blizu ideji Cerkve oziroma, če rečem natančneje, evangeljska etika je omogočila, da na Zahodu sploh lahko mislimo v tovrstnih etičnih kategorijah. Ideja demokracije tako enako kot ideja Cerkve varuje prostor etike, ki ga nič ne sme raniti.« Dejal je, da pri zakonu o evtanaziji soglasja ni bilo. O vojni in miru V nedeljo popoldne je bila sklepna okrogla miza o vojni in miru, za katero so razpravljali novinar in vojni dopisnik dr. Valentin Areh, diplomat dr. Božo Cerar in dr. Jože Plut (prvi vojaški duhovnik, zdaj župnik v Poljanah nad Škofjo Loko). Okrogla miza se je osredinila na današnja mednarodna krizna žarišča, kot sta zlasti tisti v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu, sicer pa so se organizatorji želeli z njo spomniti tudi 80. obletnice konca druge svetovne vojne. Dr. Cerar je spomnil na delitve po drugi svetovni vojni, na železno zaveso od Baltika do Trsta, ki je Evropo ločila na kapitalistični Zahod in komunistični Vzhod. Tako smo tudi Jugoslovani morali do padca berlinskega zidu oziroma demokratizacije leta 1990 živeti v totalitarizmu. Z vedno novimi konflikti in vojnimi spopadi se zgodovina ne le nadaljuje, ampak ponavlja, je ugotavljal. Dr. Areh je pričeval o vojnah po letu 1990, ki jih je sam videl oziroma je kot novinar o njih poročal. Govoril je o vojnah v Bosni, na Kosovu, v Čečeniji, Ukrajini. Povsod je doživel grozljiva divjanja napadalcev. Spomnil je, da se v vojnih okoliščinah vedno najde nekaj odstotkov ljudi, ki so morilci, ki jim ni nič sveto. Ugotavlja, da je med ljudmi v svetu vedno večje sovraštvo. Nekateri generirajo politično sovraštvo. Tudi v Sloveniji, ki ga je celo izkusil na lastni koži, ko so ga ob hudih izjavah odstranili z nacionalne televizije. Naši nepokopani Dr. Jože Plut je najprej nanizal veliko strahotno visokih številk o ubitih med vojnami, od Napoleonovih naprej v 19. stoletju in med obema svetovnima vojnama. Številke gredo v desetine milijonov. Opozoril je, da so med prvo in drugo svetovno vojno večinoma poskrbeli za pokop in individualni grob. V komunističnih državah so ubite pokopavali v prikrita množična grobišča brez oznak. Spomnil je, da bo na evropsko in svetovno zgodovino 20. stoletja treba pogledati bolj natančno. »Tudi zato, da se ne bi pojavljale trditve, da je bil največji pomor v Evropi po drugi svetovni vojni storjen v Srebrenici (ubitih 8.000 ljudi), kjer ubite še vedno odkrivajo, jih identificirajo in pokopavajo v svoj grob. Največji zločin nad človeštvom v Evropi po drugi svetovni vojni se je zgodil na slovenskih tleh (številka je večja od 100.000), večina ubitih je še vedno na krajih pomora, nekaj tisoč neidentificiranih pa je v skupni grobnici ali v plastičnih gajbicah.« Peterlinova nagrada Letos so Peterlinovo nagrado podelili pisatelju Zorku Simčiču. Ustanovili so jo pred štirinajstimi leti v spomin na pedagoga, režiserja, igralca, gledališkega kritika, urednika, kulturnega in prosvetnega delavca Jožeta Peterlina. Pobudo zanjo so dali njegova družina ter ustanove in društva, ki jih je po drugi svetovni vojni Peterlin ustanovil ali soustanovil oziroma v njih do svoje prezgodnje smrti deloval. To so Slovenska prosveta, Društvo slovenskih izobražencev, založba in revija Mladika, Radijski oder, društvo Finžgarjev dom ter Slovenski kulturni klub. Komisijo sestavljajo predstavniki omenjenih društev ter družine. Nagrada je namenjena osebi ali organizaciji, ki s prostovoljnim delom na kulturnem področju širi načela, ki jih je živel in udejanjal Jože Peterlin, to se pravi slovensko zavednost ter demokratične in krščanske vrednote. Nagrada je torej poklon njegovemu spominu, predvsem pa spodbuda in zahvala tistim rojakom, ki delajo na podlagi teh idealov. Emigrant v Argentini V utemeljitvi so zapisali, da se je Zorko Simčič rodil leta 1921 v Mariboru v primorski družini briških korenin. Že kot študent se je začel literarno udejstvovati in leta 1943 za roman Prebujenje prejel Prešernovo nagrado mesta Ljubljane. Po vojni je zaradi nestrinjanja s komunističnim režimom zapustil Slovenijo, sprva je živel v Rimu, potem pa je na povabilo prof. Peterlina prišel v Trst, kjer se je zaposlil na slovenski radijski postaji. Leta 1948 je emigriral v Argentino, kjer je nadaljeval z literarnim ustvarjanjem in se uveljavil zlasti z romanom Človek na obeh straneh stene, ki ga literarna kritika ocenjuje kot prvi slovenski modernistični roman ter najboljše literarno delo slovenskega zdomstva. Obenem se je v Argentini vključil v prosvetno in kulturno delo slovenske povojne protikomunistične emigracije. Ko so leta 1954 v Buenos Airesu ustanovili Slovensko kulturno akcijo, je Simčič prevzel mesto vodje literarnega odseka te organizacije, obenem pa skupaj z Rudo Jurčecem tudi mesto sourednika revije Meddobje. Meddobju je ostal kot eden izmed svetovno razgledanih nosilcev zvest prvih devet let delovanja. Povezan z zdomstvom V letih, ko je živel v Argentini, je bil Zorko Simčič eden izmed kulturnih stebrov slovenske narodne skupnosti. Pisal je eseje, članke, novele, igre, veliko je predaval na tečajih in prireditvah, namenjenih odraslim ter mladim, pri čemer je tudi sodeloval s filozofom Milanom Komarjem. V Argentini si je ustvaril družino. Pri svojem delu se je navdihoval pri krščanskih in humanističnih vrednotah, ljubil je svobodo in demokracijo, zvest je bil slovenskemu narodu in slovenski besedi. Po demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije se je z družino vrnil v domovino in se nastanil v Ljubljani, kjer je izdal več odmevnih literarnih del. Leta 1993 je za roman Človek na obeh straneh stene prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2013 pa Prešernovo nagrado za življenjsko delo. 5. maja 2005 so ga izvolili za izrednega, 5. maja 2011 pa za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Leta 2021 mu je predsednik Borut Pahor podelil srebrni red za zasluge Republike Slovenije. Zorko Simčič je ostal vedno tesno povezan z zdomstvom pa tudi z zamejstvom, s katerim ga vežejo prijateljske in sorodstvene vezi. Redno je obiskoval študijske dneve Draga, leta 1998 je na njih tudi predaval. Nekaj njegovih literarnih del je izšlo pri tržaški založbi Mladika, za Radijski oder je napisal nekaj radijskih iger. Za svoje delo Trije muzikantje ali povratek Lepe Vide so mu leta 1991 podelili tržaško nagrado Vstajenje. Ker je Zorko Simčič v 104. letu, so predvajali njegovo izjavo, nagrado pa je v njegovem imenu sprejela hčerka, podelili sta jo predsednica države Nataša Pirc Musar in Peterlinova hči Ivana.

Dostop do članka (47174)

Na Dragi o krizi Zahoda

Na Dragi o krizi Zahoda

Izzivi sobivanja

Igre za otroke (4. del)

Škofovsko posvečenje

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.