»Žena mu je več kot Partija«

Zgodovinar, filozof, antropolog, muzealec, arhivar, publicist (in še marsikaj drugega) dr. Jože Dežman 26. septembra praznuje 70. rojstni dan. Ob tej priložnosti je pri Založbi Družina izšla njegova nova knjiga, v kateri »do gat« razgalja slovensko komunistično partijo. Dežman je, kot je knjigi na pot zapisal kriminalist Pavel Jamnik, »v poglavjih, ki drugo za drugim pričajo o življenju članov in načinu delovanja komunistične partije, predvsem iz personalnih/osebnih map članov izbral osebne primere, ki odstirajo vpogled na temelje, ki so povzročili, da je prejšnji družbeni sistem deloval tako, kot je, in razpadel tako, kot je«. Najprej seveda: vse dobro za 70. rojstni dan! Hvala, hvaležen sem, da sem ga dočakal in vesel sem, da lahko v miru božjem pričakujem nove dni z najbližjimi in vsemi vami. Dr. Dežman, imate precej nenavadno navado, da sebi in javnosti ob svojih okroglih življenjskih obletnicah podarjate knjige: ob 50-letnici je izšla knjiga pričevanj žrtev komunističnega terorja S spravno ljubeznijo iz rdeče ledene dobe, ob 60-letnici ste objavili predelan doktorat Ni bilo lahko, a smo obstali in stojimo – titoizem poraz nasilja, v katerem ste znova prek pripovedi žrtev razkrili posledice titoističnega terorja ter preživetveno moč resnice, sočutja, odpuščanja za sožitje; ob 70-letnici pa je čisto sveža iz tiskarne prišla knjiga Komunistični strah v gatah – homo sovieticus slovenicus. Kaj je temeljna ambicija te knjižne trilogije? Nekako od malega sem radoveden in ves čas raziskovanja me žene k odkrivanju tega, kar bi titofilni del slovenske družbe še naprej zamolčeval, tabuiral, o čemer so se in bi se še vedno lagali. Tako o zločinih titoizma, njegovi totalitarnosti, trajnem kršenju temeljnih človekovih pravic, zanikanju človeškega dostojanstva pravzaprav sleherniku. Zato zdaj nastopajo »gate«, ki so nekako najbliže izločanju tistega, kar nam je odveč, česar bi se radi znebili in se bojimo, da bi nam to v strahu ušlo. Če sem v prvih dveh knjigah dokazoval, da ni bilo sile, ki bi lahko uničevala tako, kot je to zmogla partija, pa to pot odkrivam, da ni bilo sile, ki bi lahko sebe uničila tako, kot se je partija. Partija se je v neprestanih notranjih čistkah sesedla sama od sebe in izginila. Je res svarilen zgled! Če ste torej v prvih dveh »obletniških« knjigah besedo dali žrtvam komunističnega terorja, so tokratni pričevalci komunisti sami. Morda bo kdo pomislil, da ste potemtakem dali besedo zločinskim storilcem. Ali vendarle tudi v komunistih vidite žrtve? Z izjavami sovjetskih Slovencev – homo sovieticus slovenicus – skušam obnoviti svet, v katerem so skušali izpolniti »partijske dolžnosti«, izpovedovati partijsko vero in spraševati partijsko vest. Komuniste kot žrtve v knjigi srečamo predvsem kot nesrečne, zlorabljene otroke, ki jih je sveta jeza nad krivicami življenja pognala med storilce komunističnega nasilja in sovraštva. Bili so žrtve revščine, družinskih sporov, vsakršnega nasilja, oddani v rejo in hlapčevanje, izkoriščani kot mladoletni delavci, vajenci … Prav tako so bili žrtve vojne in revolucije, saj so v uporu in revoluciji tvegali svoje življenje, doživeli mnogo hudega in se množično uvrstili v bratstvo krvavih rok. Njihovih posttravmatskih stresnih motenj pa niso zdravili. Niso pa bili žrtve kot storilci in funkcionarji enopartijske diktature z vsemi totalitarnimi grehi. Zato skušam s tem, da sledim njihovim besedam in dejanjem, predstaviti njihov svet v čim več odtenkih posameznih doživljanj, odzivanj … V svetu, ki bi ga nekateri najraje pozabili … Od kod izvirajo partijska pričevanja, na katerih gradite knjigo? Kako so nastala, čému so služila? In seveda: kako to, da niso bila uničena v valu uničevanja arhivskega gradiva v času demokratizacije in osamosvajanja!? Knjiga je lahko nastala zato, ker je Zveza komunistov Slovenije (ZKS) predala arhiv Centralnega komiteja v Arhiv Republike Slovenije. Po drugi strani pa je skoraj v celoti uničila arhiv tajne politične policije v upanju, da bo to onemogočilo raziskavo in spoznanje policijske in brezpravne titoistične Jugoslavije in Slovenije. Toda moj poskus kaže, da že samo nešteti članski dokumenti omogočajo dobro rekonstrukcijo partijskega vesolja. Naj nove raziskave pokažejo, ali sem šel v pravo smer. Za partijo je bila sicer značilna velika »fluktuacija« članstva, a med njenimi člani se je vsaj v nekem obdobju svojega življenja znašlo kar 200.000 Slovencev. Kakšna je dejansko partijska statistika? Tudi slovenska partija je hotela biti kot tvorec novega neba in nove zemlje in je bila kot odrešenjski magnet na prvi pogled strašansko uspešna. Če je začela upor in revolucijo z okoli 1.300 člani, jih je bilo konec vojne okoli 13.000. Po zelo približni oceni naj bi med vojno padlo okoli pet tisoč partijcev. Uradno statistiko pa lahko začnemo z letom 1946, ko Komunistična partija Slovenije (KPS) poroča o 8.431 članih, konec leta 1989 pa jih je bilo 97.575. Celotni seštevek nam pokaže, da so bili v letih 1946–1986 v KPS/ZKS sprejeti 199.103 člani. V KPS/ZKS so prihajali tudi člani iz bratskega juga in Slovenci, ki so se vračali v Slovenijo. Teh je bilo še 37.789. Skupaj torej 236.892. Če je bilo v KPS/ZKS leta 1950 3,1 odstotka prebivalstva, je bil vrhunec leta 1983 s 6,6 odstotka. Toda ta partijski dinozaver je samo utvara, strah. V letih 1946–1990 je iz KPS/ZKS izginilo kar 139.914 članov, od tega jih več kot 10.000 umre. Še vedno pa ostane več kot polovica članstva, ki iz KPS/ZKS izgine. Kaj pove ta podatek o izginotju? V enem zadnjih svojih izpadov v Mladini se je Božo Repe zgražal nad »menda izmišljotino« v resoluciji Evropskega parlamenta o komunističnem nasilju v Sloveniji, da je bilo »več kot 100.000 slovenskih prebivalcev, ki so se uprli komunističnemu sistemu in njegovemu ideološkemu zatiranju«. Toda iz KPS/ZKS je bilo izključenih 51.536 članov, izstopilo jih je 41.529, iz članstva so jih črtali 41.529. Skupaj torej 129.530. Vse te tri kategorije pomenijo upor, nestrinjanje, odhod, beg, obup … Torej se je več kot 100.000 ljudi uprlo samo znotraj KPS/ZKS, zunaj pa jih je bilo še več – ne nazadnje je samo Odbor za varstvo človekovih pravic v odporu proti partijskemu brezpravju zbral več kot 200.000 članov. Partija je po vojni obnovila članstvo v teh valovih: inform- birojevskem od 1948 do 1952, reformnem od 1958 do 1961 in samoupravnem od 1973 do 1983. Okoli dvajset let pa je bilo odhodov iz KPS/ZKS več kot sprejemov in prihodov. Ali ste ugotovili, kdo je zlasti odhajal, kateri družbeni »sloji«? Odhajali so predvsem kmetje, delavci – torej tisti, v imenu katerih so partijski buržuji oz. fevdalci vladali. Po podatkih iz leta 1971 je bilo od vseh proletarcev od visoko kvalificiranih delavcev navzdol, ki jih je bilo med zaposlenimi 90 odstotkov, v partiji manj kot tri odstotke. Nasprotno pa jih je bilo med zaposlenimi z izobrazbo od srednje šole navzgor, ki jih je bilo desetina zaposlenih, v partiji kar petina vseh. Prej ste omenili, da bi ta partijski svet nekateri najraje pozabili. Od vrha navzdol. O mrtvih sicer nič slabega, pa vendar: te dni umre Andrej Marinc in do groba ga pospremijo z besedami, da je umrl »vplivni slovenski politik«. Morda skoraj kot Jože Pučnik, če malo pretiravam! Pa je bil od peta do glave partijec in samo kot partijec je imel vpliv ter bil del privilegirane novorazredne elite do bridkega konca. Kaj to pove o naši družbi? Prav vladanje partijskih buržujev je tisto, kar se skriva za preoblačenjem komunističnega diktatorja Andreja Marinca v »slovenskega politika«. S pomočjo »stroke« in propagande. Pa bi bilo bolj zanimivo vedeti, kako je tovariš Marinc v obračunu partijske vrhuške pomagal politično ubiti Staneta Kavčiča in kdo je Milanu Kučanu pomagal politično ubiti Marinca. In kako je Kučan v reševanju svoje kože pozabil partijo, reševal pa partijske buržuje in fevdalce … Vrniva se znova k provokativnim »gatam« iz naslova vaše knjige. Ali jih lahko razumemo tudi kot popolno razgaljenje posameznikov pred budnim očesom boginje Partije, ki »vse vidi in vse ve, odpad od partijske pravovernosti se delati ne sme«? Glede na to, da je več kot pol članstva odpadlo iz KPS/ZKS, in glede na to, kar nam povedo zgodbe o zločinih, kriminalu, pijančevanju, partiji med rjuhami in končno tudi o uporu zoper to neuspešno in skvarjeno partijo, lahko rečemo, da je bila partija neuspešen hudi oče. Partijske gorjače in korenčki očitno niso mogli prevla- dati nad človeško naravo. Zato je partijski arhiv tako poln preganjanja grehov, da je za pošteno in spodobno življenje zmanjkalo volje in časa. Ko sem prebiral knjigo, se nisem mogel znebiti vtisa, da je eden izmed najpogosteje uporabljenih pojmov v njej sovražnik. Tudi moj iskalec je našel ogromno besed, v katerih je koren sovra-. Ali je pravilen vtis, da so osebne zgodbe komunistov prežete s sovraštvom? Ne samo sovraštvo, tudi nasilje je bilo temelj titoistične civilne religije. Sovražiti, sovražiti in sovražiti! In skozi knjigo imate vrsto primerov, ko se je kovalo sovraštvo. In z njim brezmejno nasilje. Partijsko bratstvo krvavih rok je imelo umor za prekršek, ki v večini primerov ni bil partijsko kaznovan – morda s kakim opominom, ukorom. Po drugi strani pa imamo krvave čarovniške procese, ki slovenski antistalinistični stalinizem postav- ljajo v vrhove znotrajpartijskih obračunov v Jugoslaviji. To so bili dachavski procesi in pregon informbirojevcev, ki so na koncu najbolj uničili partijo sámo. Če k tem procesom dodamo še partijsko inkvizicijo pri preganjanju katoliškega verovanja med člani, se nam pokaže, da se partijci med sabo niso klali nič manj, kot so klali množico osovraženih drugih. Ena izmed ključnih tarč nepomirljivega sovraštva je bila, kot pravite, prav katoliška vernost in s tem sovraštvo do vsega cerkvenega. Kako se je to kazalo na ravni vsakdanjega življenja »povprečnega« člana Zveze komunistov? Leta 1952 so na šestem kongresu Komunistične partije Jugoslavije kot vrhovna sovraga titoizma obravnavali Sovjetsko zvezo in Vatikan. V partijskem statutu so zapisali: »Prav tako je članstvo v Zvezi komunistov Jugoslavije nezdružljivo z veroizpovedjo in z opravljanjem verskih obredov.« S tem so komunistom prepovedali kakršno koli izražanje vere. To ni veljalo samo za članstvo, ampak tudi za njihove družine od rojstva do smrti. Maše, krsti, birme, cerkvene poroke in pogrebi, stiki z duhovniki itd. so bili za komuniste tabu. Inkvizicija je kršilce tabuja lovila in kaznovala, praviloma z izključitvijo. Norosti, ki so se dogajale, je v knjigi cela vrsta. Ali je mogoče oceniti, koliko kazenskih izgonov ali prostovoljnih izstopov iz partije je bilo povezanih z religioznimi temami: zlasti krsti, obhajili in birmami otrok, cerkvenimi porokami in pogrebi, udeležbo pri mašah … Partijski čarovniški procesi in inkvizicija so dobro vidni v statistiki članstva. V letih 1948–1952 pride v KP 40.587 članov, odide jih 7.508 ali več kot petkrat več jih pride, kot odide. Potem pa se položaj v letih 1953–1956, ko je teror proti Cerkvi najhujši, obrne: pride jih 3.610, odide pa 16.584 ali skoraj petkrat več jih odide, kot pride. Skupni seštevek pa je za partijo, ki ima absolutno oblast, dovolj neprijeten. V teh letih torej v partijo pride 44.197 članov, odide pa jih 24.092. Razmerje med tistimi, ki v partiji tudi ostanejo, in tistimi, ki iz nje odidejo, je v odstotkih 45,5: 54,5. Torej krepko več odhodov kot ostajanj. Če sem ob partijskem povojnem nasilju povzel, da je titoizem poraz nasilja, polomija, ki jo v partiji povzroči nasilje nad lastnimi člani, zasluži enako oceno: titoizem – poraz nasilja. Tisoči so bili izključeni v verski vojni partije proti katoličanom. V zgodovini katoliške Slovenije pa nam manjka zgodovina tistih, ki so se uprli: »da mu je žena več kot Partija in da raje izstopi iz Partije, kot da se ne bi cerkveno poročil«; »da ne odobrava politike naše KP v zvezi s cerkvijo in da on ne bo opustil cerkve«; »da se ne more otresti verskih stvari in da bo tudi v nadalje tak, kakršen je« … Drugi pogost pojem v knjigi je strah, ki ste ga umestili tudi v naslov: partijce je bilo nenehno strah pred partijci samimi, vsi partijci skupaj pa so nenehno ustrahovali nepartijce. Kako globoko se je ta strah zalezel v njihove in naše kosti? Dialektika strahu pove, da so strašili in bili ustrahovani. Sam to zanko označim z naslovom poglavja Humor in umor v objemu. Črni humor, obešenjaški humor, smešenje in kaj vse je še v tem humorju, ki nam pomaga, da so strahovi in ustrahovanje in ustrašenost na koncu koncev tudi smešni. In res je že čas, da marsikaj, česar so se bali in se nekateri še vedno bojijo, postane manj usodno. Potem bomo laže dihali. Sprijaznjenje z resnico je odrešilna sprava. Morda tretji najpogostejši izraz je laž. V tej zvezi celo predlagate, da bi morala biti ena osrednjih ved za ozdravitev narodove prihodnosti mentiologija, torej lažislovje – veda o lažeh. Zakaj tak predlog? Spet sva pri razumevanju neverjetne človeške ustvarjalnosti, ko si pomaga z domišljijo, tudi s pobegi od resničnosti. Pa so take izgube resničnosti tudi pomembne, da morda nekoč laže razumemo, kakšni časi so bili oz. so. Ali torej s svojo knjigo KPS/ZKS vračate zgodovino, na katero bi njeni člani najraje pozabili? Ali boste izvod knjige poslali Milanu Kučanu, zadnjemu šefu partijskega centralnega komiteja? Med »pričevalci« ga sicer ne najdemo – najdemo pa Janeza Janšo, če omenim še drugo ime iz najpogosteje omenjanega antagonističnega političnega dvojca na Slovenskem … Vsaj nekaj vsebine Milan Kučan verjetno pozna iz poročil tajne politične policije in svaril svetovalcev. Morda pa bo prebral marsikaj, česar mogoče še ni vedel. Da partiji ne gre, so povedali tudi mnogi v partiji. Ne nazadnje sta tako Spomenka Hribar kot Janez Janša partiji napovedala zaton, ki se je zgodil.

Dostop do članka (47174)

»Žena mu je več kot Partija«

»Žena mu je več kot Partija«

Najprej seveda: vse dobro za 70. rojstni dan!

Dr. Dežman, imate precej nenavadno navado, da sebi in javnosti ob svojih okroglih življenjskih obletnicah podarjate knjige: ob 50-letnici je izšla knjiga pričevanj žrtev komunističnega terorja ...

NEGOVA – Župnijski dan

SVETI DUH NAD PODKRAJEM – Blagoslov obnovitvenih del

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.