Cenjeni sveti oče Frančišek, pišem Ti v nebeški Jeruzalem, kamor si se kljub vsemu tudi zame nepričakovano preselil na velikonočni ponedeljek. Pozdravljam Te z naslovom tiste pesmi priljubljenega slovenskega pevca, ki mi je zares všeč in jo je posvetil spominu svojega očeta. Menim, da bi jo rad poslušal tudi Ti.

V zadnjih dvanajstih letih sva se kar veliko »družila«, saj sem zaradi svojega konjička spremljal veliko Tvojih korakov. Ko se oziram na ta razgibani čas, se mi vse bolj zdi, kot da bi bil najin »odnos« podoben značilnemu razmerju med dedkom in vnukom. To je po eni strani običajno zaznamovano z globoko medsebojno naklonjenostjo, po drugi strani pa ima vnuk (ali vnukinja) pogosto občutek, da prihaja starejši sorodnik iz nekega drugega časa. Sveti oče, zdaj Ti lahko iskreno povem, kolikokrat je takšno dojemanje zaznamovalo moj pogled na Tvoje poteze.

Gotovo je bila najnižja točka, ko si izdal svoj motuproprij Varuhi izročila. Kot pravi ded vnuka si me razhudil že z naslovom, saj ...