Pogum, da se odločamo za poštenost

Dr. Darja Mazi Leskovar je bila zaposlena na Univerzi v Mariboru kot visokošolska učiteljica angleškega jezika. Poučevala je pravni in strokovni jezik s področja tehnike in tehnologije, medijev ter gospodarskega inženiringa. Občasno še sodeluje z oddelkom za anglistiko in amerikanistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in s Pedagoško fakulteto Univerze v Ljubljani. Članica Društva katoliških pedagogov Slovenije (DKPS) je od leta 1989. Delovala je v Območni skupnosti DKPS v Mariboru. Ima velike zasluge za to, da je Slovenija leta 1992 postala enakopravna članica Evropskega združenja krščanskih učiteljev (SIESC). Do leta 2019 je bila podpredsednica tega mednarodnega združenja in v njem zastopala naše društvo in Slovenijo. Lani so ji v DKPS podelili Slomškovo priznanje. Odgovor na izzive časa Društvu katoliških pedagogov Slovenije se je pridružila leta 1989, ker je v Družini prebrala vabilo, naj se včlanijo. Pove, da se je razveselila povezovanja podobno mislečih, ki so se morali soočati s pričakovanji oblastnih struktur, naj pedagogi ne bi bili verni ali naj bi svoje vernosti vsaj ne kazali v javnosti. Nadejala se je, da bodo skupaj laže odgovarjali na izzive časa in se vsaj duhovno povezali s kolegi, tudi preko meja. »Že na prvih srečanjih sem ugotovila, da so naša občutja podobna in da je med nami tudi Justin Stanovnik, cenjeni mislec, ki je dojel znamenja časa.« Hvaležna za prijateljstva V začetku 90. let so tudi v Mariboru ustanovili območno skupnost. Prve podpornike je našla v skupini katoliških izobražencev, s časom pa se je oblikovala skupnost zanesenjakov, ki je pripravljala vrsto odmevnih dogodkov za pedagoge in vse, ki cenijo vzgojo in izobraževanje. Zanimanje je bilo izjemno. Nekajkrat letno je bila škofijska avla v Mariboru premajhna, da bi sprejela vso strokovno in laično publiko, ki je želela prisluhniti predavateljem, med katerimi sta bila tudi Anton Trstenjak in Alojz Rebula. »Seveda je organizacija takih dogodkov zahtevala precej časa in veliko podporo družine. Ko me je pekla vest, češ da se preveč posvečam DKPS, sem se tolažila, da naši otroci spoznavajo, da se v življenju ne dela le za plačilo, da je pomembno, da počnemo to, kar je prav. Naj poudarim, da sem zaradi takratnega dela osvojila tudi nekaj dragocenih vedenj in veščin ter da sem Božji milosti hvaležna za prijateljstva, ki so se rodila v jedru skupine. Žal je bilo to naše delovanje po nekaj letih brez nam znanih vzrokov prekinjeno in skupnost je v novih razmerah povsem razvodenela. Nastale povezave pa so se pri marsikom ohranile. Sama redno spremljam dogajanje v območnih skupnostih in se veselim njihove dejavnosti.« Članica SIESC Do leta 1991 Mednarodne zveze katoliških učiteljev (SIESC) ni poznala, a je bila seznanjena z mednarodno nevladno organizacijo Pax romana, v okviru katere se je zveza oblikovala. Nekaj dni po koncu vojne za Slovenijo so jo naprosili, da bi predstavljala društvo na mednarodnem kongresu SIESC v Fuldi. »Izziv sem sprejela, ker smo vsi želeli kaj storiti za Slovenijo. Res sem po uvodni predstavitvi DKPS odgovarjala tudi na vprašanja o naši kulturi in zgodovini, saj je bila osrednja tema srečanja stanje (demokracije) v dotedanjih komunističnih oziroma socialističnih državah.« Že julija 1992 so društvo sprejeli v SIESC kot prvo združenje katoliških učiteljev iz držav, nastalih po letu 1989. V nadaljnjih več kot 30 letih je delovala v vlogi povezovalke med DKPS in krovno organizacijo, v kateri je imela različne zadolžitve, od prevajalke in tolmačke do podpredsednice. »Hvaležna sem, da sem si lahko v takem okolju širila obzorje in srečevala kristjane, ki pripadajo različnim tradicijam. SIESC je zame postal sinonim za raznolikost pedagoških praks in za kolegialno solidarnost. Seveda taka vključenost v mednarodno okolje odpira nove poglede tudi na domače razmere in prispeva k iskanju novih poti za doseganje ciljev. Ko so ti skupni, prinašajo obilne sadove. Med slednje se uvršča tudi dosežena odmevnost kongresov SIESC, ki so potekali v Sloveniji.« Moralni pogum »Če so vrednote vodila, ki usmerjajo naša dejanja in razmišljanje, menim, da je bistveno spoštovanje življenja – hvaležnost za človeško življenje, potem pa sočutje in solidarnost ter moralni pogum, da se odločamo za poštenost in pravičnost ne glede na okoliščine, v katerih smo,« pove. Prav zato je vneta podpornica gibanja ZA življenje. »Sicer pa, ali ni naravnanost, ki jo izražajo vsi navedeni pojmi, že zaobjeta v napotku, ki ga daje Jezus v Matejevem evangeliju (Mt 22,39)? Želim si, da bi mi uspelo ravnati tako, da bi bilo očitno, da je slednje vodilo mojih vrednot. Kot kristjanka, Slovenka in pedagoginja pa si ravno tako želim, da bi se vsi zavedali, da le kdor ima rad samega sebe in se spoštuje, lahko izkazuje naklonjenost in spoštovanje drugemu. In seveda iz tega sledi, da le tak človek lahko pričakuje, da mu drugi izkažejo spoštovanje in empatijo.« Meni, da je učitelj poklican, da pri sebi in pri učencih razvija tudi druge pozitivne lastnosti, denimo odgovornost, vedoželjnost, vztrajnost, hvaležnost in smisel za humor, saj osmišljajo, lepšajo in lajšajo pridobivanje znanja. Starši in vera Vera v troedinega Boga predstavlja srčiko njene biti. »Neizmerno sem hvaležna staršem, da so mi z besedo in zgledom posredovali svojo vero. Z veseljem se spominjam katehez p. Hieronima Žvegliča in p. Polikarpa Broliha, hvaležna pa sem tudi za zgled in spodbude postojnskega župnika Franca Boleta in kaplana Rafka Valenčiča. Danes moja vera raste ob stiku z Božjo besedo, srečevanjih s preizkušenimi in ob poslušanju glasbe, od gregorijanskega korala, Bacha in Messiaena do sodobnih krščanskih napevov.«

Dostop do članka (47174)

Pogum, da se odločamo za poštenost

Pogum, da se odločamo za poštenost

Odgovor na izzive časa

Ob koncu poletja

CERKLJE NA GORENJSKEM – Blagoslov Hribarjeve kavarne

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.