Poklon glasbi Lojzeta Slaka

Zanimivo je, kako se v življenju križajo naše poti. Z Anico Levstik naju vežejo lepi spomini, ki segajo v sredino devetdesetih let. Bila je moja učiteljica slovenščine in nemščine v osnovni šoli. Če je takrat ona meni zastavljala vprašanja, sva tokrat obrnila vlogi. Pred slabim letom je izdala knjigo Nocoj je glas harmonike spomine spet predramil o svojem bratrancu, glasbenem virtuozu na diatonično harmoniko in ponosnem Dolenjcu Lojzetu Slaku, ki priča o neverjetni zgodbi Ansambla Lojzeta Slaka, ki je prepeval tudi v Beli hiši. Velika povezanost med sorodstvom Mama Lojzeta Slaka je bila doma na Malem Kalu v današnji dolenjski občini Mirna Peč. Pisala se je Barbo. Leta 1928 se je poročila na Jordankal. Bila je med najstarejšimi izmed 14 otrok, medtem ko je bil Aničin oče med najmlajšimi. »Od tod tudi tako velika starostna razlika med bratranci in sestričnami. Povezanost med sorodstvom, med strici in tetami, je bila neverjetna, kar sem kot otrok občudovala, sploh ob nedeljah, ko so se radi srečevali na Malem Kalu,« se nostalgično spominja Anica Levstik. Koncept za knjigo nastal v minuti Kot upokojenka je začela občasno predstavljati Ansambel Lojzeta Slaka v Muzeju Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka v Mirni Peči. »Ko sem pregledovala vse te uspehe ansambla tako doma kot v tujini, predvsem v ZDA, Kanadi in Avstraliji, se mi je porodila zamisel, da bi bilo dobro, če bi se vse to zapisalo. Ansambel pa ni navdušil le naših izseljencev, ampak tudi Američane. Fantje so prepevali celo v Beli hiši. Senatorji so jih med drugim povabili v Nashville, prestolnico ameriške country glasbe.« K pisanju knjige so jo nagovorili tudi obiskovalci muzeja, »ki so mi pripovedovali zgodbe in spomine v povezavi z ansamblom, in člani zasedbe. Te zgodbe so se mi zdele izjemno zanimive, zato sem jih prosila, ali jih lahko zapišem. In sem jih, nabralo se jih je kar nekaj. To je dokončno potrdilo mojo zamisel, da vse to zberem v knjigi. Koncept zanjo je nastal v minuti.« Prvi korak do nje je bila privolitev Slakovih domačih, da se strinjajo s tem, v nadaljevanju pa ji je bil izjemno dragocen vir podatkov Andrej Bergant, vodja pevske skupine Fantje s Praprotna, ki se je leta 1964 pridružila Triu Lojzeta Slaka. Pomagal ji je predvsem z zgodbami, spomini in dovtipi o delovanju ansambla. »Igrajo in pojejo lepo« Prvi del knjige je naslovila Za vesel narod ni nikoli preveč glasbe. To je Lojzetova misel, posvečen pa je kronološkemu pregledu in obsega Lojzetove začetke na Malem Kalu v tridesetih letih prejšnjega stoletja in vse dogodke ter pomembne prelomnice do leta 2024, ko je izšla knjiga in smo obeležili tudi 60-letnico Slakove glasbe. »Kronologijo spremljajo ogromno slikovnega gradiva, misli pesnika Toneta Pavčka, različne anekdote pripovedovalcev in Andreja Berganta ter različne izjave pomembnih ljudi. Ob vsem tem pa še posamezni izseki iz časopisnih člankov, ki so se mi zdeli zanimivi.« Drugo poglavje nosi naslov Igrajo in pojejo lepo, pri srcu meni je toplo, ki si ga je izposodila od Francija Steklase, velikega oboževalca ansambla, ki je kot najstnik lastnoročno napisal tri knjižice o ansamblu. »V tem poglavju sem želela nekoliko širše predstaviti člane ansambla. Tudi oni so imeli svoje družine, ki so dihale z njimi in spremljale njihovo glasbo in delo.« V tretjem poglavju, ki ga je poimenovala Dragi prijatelji, hvala za lepe dni, pa je zbrala spomine članov ansambla, njihovih žena in otrok, sorodnikov, sodelavcev, besedilopiscev, prijateljev, oboževalcev in vodij ansamblov. Naslov zadnjega poglavja je iz zadnje Slakove skladbe, s katero so se člani ansambla želeli posloviti od svojih poslušalcev. Spomin na Lojzetovo darilo je še danes močno živ Ob vprašanju, kateri je njen najzgodnejši spomin na slavnega bratranca, se nekoliko zamisli in nasmehne, nato pa začne svojo pripoved: »Štela sem nekaj let, ko sta prišla na obisk Lojze in njegova sestra Marija in prinesla nam, otrokom, darila. Meni je bila namenjena peresnica oziroma škatlica iz pločevine za vodene barvice. Na pokrovu škatlice so bili v pisanih barvah upodobljeni otroci, ki slikajo. To je bilo v začetku šestdesetih let, ko je marsikje še tolkla revščina,« se spominja. Škatlico je shranila in skrila, da ji je ne bi kdo vzel, v prvem razredu pa ji je služila kot peresnica. »To darilo se mi je tako močno vtisnilo v spomin, da ga še po toliko letih hranim v svojem srcu.« Spomine na Slakovo ustvarjanje pa Anica Levstik rada deli tudi z obiskovalci muzeja, ki prikazuje bogato kulturno dediščino dveh mirnopeških velikanov – ob Lojzetu Slaku še Toneta Pavčka. »Kaj je lepšega, kot predstavljati to, ob čemer sem odraščala? Najbrž sem tudi zaradi tega še bolj vneto začela raziskovati njihove dosežke, sploh pa, ko sem videla, da se jim je poklonila ameriška akademija za glasbo. To delo me zares bogati, zato je tudi nastala knjiga, ker sem bila s srcem in dušo pri tem. Ob tem me veseli, ko vidim, koliko mladih harmonikarjev prihaja v muzej. Saj veste, tisti, ki igra harmoniko, mu nikoli ni dolgčas. Ob tem tudi meni zaigra srce.« V Slakovi glasbi se zrcali duša dolenjskega človeka Kot upokojeni učiteljici slovenščine in nemščine ji je blizu ljubezen do slovenskega jezika in pesmi. Poleg poslušanja Slakovih skladb zelo rada seže po knjigah, v katerih prebira Pavčkove pesmi. Tone Pavček se je rodil v vasici Šentjurij na Dolenjskem, le nekaj kilometrov stran od Jordankala, rojstnega kraja Lojzeta Slaka. »V njunih verzih in glasbi se zrcali pristna dolenjska duša. Ni čudno, da sta bila tako povezana, sploh v poznejših letih,« poudarja nekdanja učiteljica, ki me je osupnila s podatkom, da je Lojze Slak ustvaril kar 531 skladb. Pa ob tako veliki beri lahko izbere najljubšo? »V mladosti so me prevzele dekliške in fantovske ter svatovske pesmi. Zdaj pa mi je pri srcu še zlasti pesem Mama. Te čudovite Pavčkove verze o mami je Lojze uglasbil in skladba je resnično lepa. Pavček je med drugim zapisal: 'Jaz sem tu našel besedo, Lojze pa glasbo.' Seveda je tu mislil na njima ljubo Dolenjsko. Eden je prispeval verze, drugi glasbo, čutila pa sta po mojem enako,« je ob koncu pogovora sklenila svojo misel.

Poklon glasbi Lojzeta Slaka

Poklon glasbi Lojzeta Slaka

Velika povezanost med sorodstvom

»Samo« mama [KOMENTAR]

Sveta Helena

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.