Med mnogimi odgovori, ki so jih ponudili sinodalni očetje, je tudi ta, ki ga je navrgel monsinjor Olivier Schmitthaeusler: »Cerkev, ki se dotika srca; preprosta, gostoljubna, vesela Cerkev, ki moli.«

Ker bolj kot učiteljem, kakor pravi papež Pavel VI., prisluhnemo pričevalcem, se velja ob tej izjavi spomniti moža v občestvu svetih, ki je te besede živel in je koncil tudi sklical – bl. Janeza XXIII. Bil je namreč prav takšen: kot človek se je v odprtosti in veselju dotikal src.

»Janez Dobri« je prelomil s pretiranimi izrazi spoštovanja, kot je nošenje papeža na prenosnem prestolu, za tiste čase presenetljivo pa se je približal odrinjenim v družbi. Obiskal je denimo zapornike: »Vi niste mogli priti do mene; torej sem jaz prišel do vas.« Njegova neposrednost in toplina sta se zapisali v zgodovino. Nenačrtovani govor na večer pred začetkom koncila je na Trgu svetega Petra končal z besedami staršem: »Ko se boste vrnili domov, pobožajte svoje otroke in jim recite, da je to od papeža.«

Globoka človeškost se je pri njem prepletala z molitveno naravnanostjo in pastirsko skrbjo. Znani so njegovi zapiski še iz malega semenišča: med drugim se je odločil, da bo enkrat letno opravil duhovne vaje, pa tudi, da si bo vsakič izbral en dan v mesecu, ko se bo pripravil na dobro smrt ter si temeljito izprašal vest. V »veliki, goreči ljubezni do Kristusa in njegove Cerkve« je s sklicom koncila želel »odpreti okna« Cerkve in jo usmeriti v takšen aggiornamento, ki ne bi pomenil preloma z izročilom.

In še v nečem je bil Janez XXIII. zgled: hotel je biti orodje Boga, ni pa pretirano resno jemal sebe. Kmalu po izvolitvi za papeža je prejel pismo dvanajstletnega dečka Bruna. »Dragi papež! Obotavljam se med dvojim: rad bi bil policist ali pa papež. Kaj misliš?« Papež mu je odgovoril: »Dragi Bruno! Če želiš slišati moje mnenje, se nauči, kako biti policist, ker za to potrebuješ znanje. Ali bi bil papež, boš videl kasneje. Kdor koli je lahko papež – dokaz za to je, da sem to postal jaz.«

Blaženi Janez XXIII., je kmalu po izvolitvi za papeža prejel pismo dvanajstletnega dečka Bruna. »Dragi papež! Obotavljam se med dvojim: rad bi bil policist ali pa papež. Kaj misliš?« Papež mu je odgovoril: »Dragi Bruno! Če želiš slišati moje mnenje, se nauči, kako biti policist, ker za to potrebuješ znanje. Ali bi bil papež, boš videl kasneje. Kdor koli je lahko papež – dokaz za to je, da sem to postal jaz.«