Najprej nas je seveda čakala dolga vožnja, zato smo se od doma odpravili v zgodnjih jutranjih urah. Prvi postanek smo naredili v okolici Dunaja za zajtrk, potem pa smo pot nadaljevali preko Češke in južne Poljske. Čeprav je dolga vožnja lahko naporna, je hitro minila, saj smo med njo občudovali slikovito pokrajino Šlezije.

V objemu črne Marije

Prvi kraj, ki smo ga obiskali, je bila Čenstohova, eno najbolj prepoznavnih romarskih središč na Poljskem. V njej je samostan Jasna Góra, kjer hranijo ikono črne Marije, ki predvsem Poljakom zelo veliko pomeni. Po legendi naj bi pripotovala iz Jeruzalema preko Bizanca, kjer je bila naslikana na les mize svete družine. Vsako leto svetišče obišče več milijonov ljudi. Tako smo že prvi dan izkoristili za ogled bazilike z veličastnim baročnim oltarjem in zakladnico, polno relikvij ter umetnin. 

V samostanu Jasna Góra hranijo ikono črne Marije, ki predvsem Poljakom zelo veliko pomeni.

Videli pa smo tudi obrambne utrdbe, ki obkrožajo samostan. Te so bile ključne za uspešno obrambo pred Švedi leta 1655. Ti zgodovinski dogodki so navdihnili pisatelja Henryka Sienkiewicza, ki jih je opisal v obsežnem zgodovinskem romanu Potop. Naslednjega dne smo se že ob 6. uri udeležili prve jutranje maše v kapeli črne Marije. Kljub zgodnji uri je bila cerkev nabito polna. Naš obisk je sovpadal z blagoslovom motoristov, tako da smo iz zvonika videli nepregledno množico motorjev.

Gradovi in čisto prava puščava

Po zajtrku smo se podali proti jugu Poljske. Ustavili smo se ob ogromnem gradu iz 14. stoletja. Prvotno je bil zgrajen za kralja Kazimirja III. kot del obrambne linije. V 17. stoletju so ga uničili Švedi in tako je več stoletij stal v ruševinah. Nedavno pa ga je s pomočjo zgodovinskih načrtov obnovila družina Lasecki. 

Nepregledna peščena ravnina se mi je najbolj vtisnila v spomin. FOTO: Zala Jeseničnik

Naša naslednja postaja me je zelo presenetila. Poljska ima namreč čisto pravo peščeno puščavo, ki je edina naravna puščava v srednji Evropi. Obsega 32 km². Nastala je zaradi znižanja ravni podtalne vode v srednjem veku. V 20. stoletju je bila uporabljena za vojaško urjenje. Nepregledna peščena ravnina se mi je najverjetneje kljub mnogim videnim znamenitostim najbolj vtisnila v spomin.

Sol, zgodovina in svetniki

Zvečer smo prispeli v Krakov in se po dolgem dnevu nastanili v hotelu. Zjutraj smo se podali na raziskovanje zgodovinskega središča mesta, ki je eno najstarejših v Evropi. Bazilika sv. Marije, ki stoji na glavnem trgu, je še posebej znana, saj se iz njenega zvonika vsako uro oglasi trobenta. Zanimivo se je bilo tudi sprehajati po tržnicah, kjer se turisti pomešajo med domačine. Obiskali smo grad Wawel in katedralo sv. Stanislava in Vaclava, kjer so kronali in pokopavali poljske kralje. Videli smo grobnice kraljev, nacionalnih junakov in relikvije sv. Stanislava, zavetnika Poljske.

Cerkev sv. Kinge je v celoti izklesana iz soli. FOTO: Zala Jeseničnik

Popoldne smo obiskali rudnik soli Wieliczka, ki obratuje že od 13. stoletja. Tam smo prehodili kar 3,5 km rovov 135 metrov pod zemljo. V rudniku me je navdušila ogromna cerkev sv. Kinge, ki je v celoti izklesana iz soli, vključno z lestenci in kipci. Med vodenim ogledom smo izvedeli veliko novega, vse od zgodovine pa do zabavnih dejstev. Rudnik obkrožajo razne legende o madžarski princesi Kingi, ki naj bi ob prihodu na Poljsko prinesla prstan, zaradi katerega je nastal rudnik soli. Posebna mikroklima v tem rudniku pa naj bi pomagala pri dihalnih težavah.

Dopoldne smo si ponovno vzeli čas za raziskovanje mesta in obisk muzejev, galerij in trgovinic v starem mestnem jedru. Popoldne pa nas je čakal obisk svetišča Łagiewniki, kjer je živela in umrla sv. Favstina Kowalska, redovnica iz reda Marijinih sester usmiljenja. V kapeli smo molili ob njenem grobu in se podali naprej v sodobno baziliko, ki jo je leta 2002 posvetil Janez Pavel II. Nedaleč stran stoji še eno moderno svetišče, posvečeno sv. Janezu Pavlu II. Cerkev je oblikovana kot kronika njegovega življenja, tam smo srečali še eno skupino slovenskih romarjev in skupaj z njimi obhajali sveto mašo.

Prispevek v celoti je objavljen v reviji Najst (6/2025). Spremljaj Najst tudi na Facebooku, Instagramu in TikToku.