Čeprav napreduje z velikanskimi koraki in jo mediji že označujejo za novo čudežno deklico slovenskega športa, ostaja skromna, prizemljena, predana športu in hkrati uspešna tudi v šolskih klopeh. Trenira v ljubljanskem AK Olimpija pod taktirko trenerja Gregorja Grada, ki je med pogovorom nekajkrat vskočil in potrdil njene besede.

Živa, novo sezono si spet začela zmagovito in postavila nova državna rekorda za mlajše mladinke (U18) na 400 in 800 metrov. Odlična popotnica za nadaljevanje, kajne?

Na prvo tekmo na 400 metrov sem šla tudi zaradi uvida, kje sem glede hitrosti, in z rezultatom sem zadovoljna. Druga tekma pa je bila na 800 metrov. Morda sem se malo uštela v ritmu, a vseeno na koncu dosegla rezultat 2:03,19. Vem pa, da sem sposobna še več. Tudi trener pravi tako, bomo pa videli, kaj bodo pokazale številke.

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Najst.

Vrniva se k tvojim športnim začetkom. Kdo te je navdušil za atletiko?

Nihče me ni navdušil. Že odkar pomnim, sem rada tekla, hodila sem na šolske krose in običajno zmagovala. Uživala sem v teku in pri 10 letih sem se odločila – zakaj pa ne bi tega poskusila?

Kaj pa podpora domačih, ki je za mladega športnika zelo pomembna?

Zelo pomembno je, da mi domači nudijo podporo, da s tem lažje dosegam takšne rezultate – s prevozom na treninge, s pripravo obrokov, da mi potem ostane več časa za šolo in treninge.

»Živini dosežki so rezultat premišljenega in dolgoročnega razvoja,« pravi njen trener Gregor Grad. FOTO: Osebni arhiv

Kdaj si prišla do točke, ko si si prvič z gotovostjo rekla, da je atletika res šport zate?

Ko sem začela malo več tekmovati. Že od začetka sem rada tekla, ko pa sem videla, da mi gre dobro, in hkrati v tem še uživala, sem vedela, da je to to.

Že od začetka sem rada tekla, ko pa sem videla, da mi gre dobro, in hkrati v tem še uživala, sem vedela, da je to to.

Pa prehod iz varnega domačega okolja v Ljubljano, v Atletski klub Olimpija – to je bil preskok za kar nekaj stopničk?

Bilo je zelo pozitivno. Vse je šlo postopoma in gre še vedno. Je bil pa res velik korak, da sem spoznala Gregorja in zdaj treniram pod njegovim vodstvom.

Vrniva se v sedanjost. Lani si opozorila nase tudi s tem, da si v teku na 600 metrov postavila najboljši čas sezone na svetovni ravni med atletinjami do 20 let. Izjemen dosežek …

600 metrov resda ni disciplina, ki bi se jo teklo tako pogosto. Je pa to dobra popotnica za tek na 800 metrov, da mi bo to torej samo prav prišlo v moji primarni disciplini.

Lanska sezona je bila zate sezona preboja, fantastična v vseh pogledih. Kako bi jo sama ocenila?

Zadovoljna sem z njo. Skozi tekmovanja sem napredovala, sicer pa je bila sezona kot sezona, vsako ocenjujem posebej in trenutno sem popolnoma skoncentrirana na tekočo sezono in prihajajoče preizkušnje.

Gregor Grad: Živa napreduje zaradi svojega izjemnega talenta, ki pa ni edini razlog za njen uspeh. Ključno vlogo pri njenem preboju igrajo tudi trdo delo, predanost, doslednost ter resen in profesionalen odnos do športa – tako na treningih kot tudi zunaj njih. Njeni dosežki so rezultat premišljenega in dolgoročnega razvoja. Na poti do glavnih ciljev si sproti zastavljamo tudi manjše, sprotne cilje, ki služijo kot pomembni mejniki na tej poti.

»Že odkar pomnim, sem rada tekla, hodila sem na šolske krose in običajno zmagovala,« pravi atletinja Živa Remic. FOTO: Primož Lukežič

Živa, mlada si in imaš še veliko manevrskega prostora za napredek. Kje največ?

Vem, da treniram strukturirano, primerno tudi moji starosti. Z leti bom seveda lahko delala tudi več treningov. Prostora za napredek je zagotovo še veliko.

Gregor Grad: Povsem se strinjam z Živo. Trenutno gradimo trdne temelje, pri čemer postopoma povečujemo obremenitve. Živa še ne izvaja vseh vrst treningov, ki jih bo kot zrela atletinja. To je povsem načrtno – ohranjamo dolgoročno perspektivo. Njen razvoj poteka po fazah, zato ima še ogromno manevrskega prostora, kar je v tej fazi kariere odlično izhodišče.

Živa, kako poteka tvoj običajen vsakdan?

Moj dan mora biti kar strukturiran, vse se vrti – šola, treningi, regeneracija, počitek. In na koncu ne ostane prav veliko časa za druge stvari.

Imaš težave s tem usklajevanjem ali je že postalo rutina?

Ja, dejansko je to že neka rutina. Res moraš biti organiziran, da ti vse skupaj steče in da lahko povsod vse narediš tako, kot mora biti, hkrati pa, da imaš v šoli vse urejeno, da treningi ne trpijo zaradi tega.

Verjetno tudi glava v atletiki igra pomembno vlogo?

Seveda. Na začetku sezone si postavim majhne in velike cilje in jim sledim. Glava igra pomembno vlogo tako na treningih kot na tekmi: premagovanje napora, a hkrati uživanje v tem.

Glava igra pomembno vlogo tako na treningih kot na tekmi: premagovanje napora, a hkrati uživanje v tem.

Si tudi državna prvakinja v gorskem teku. Štadion ŽAK v Ljubljani in Šmarna gora – kako gre to skupaj?

To sta kar različni disciplini. Lani sem v gorskih tekih tekmovala samo zato, ker sem si želela nek trening. Nastopila sem na treh tekmah, kar je bilo na koncu vseeno dovolj za skupno zmago. Sem se pa odločila, da se usmerim v štadionsko atletiko, ker se v tem bolj vidim.

Kaj je ključno, da si pri svojih rosnih letih že lahko vrhunska atletinja?

Pomembno je, da si discipliniran, da slediš svojim ciljem, da si to res želiš, da uživaš v tem. Organiziranost torej in podobne vrednote, ki so pomembne tudi na drugih življenjskih področjih.

Prispevek v celoti je objavljen v reviji Najst (6/2025). Spremljaj Najst tudi na Facebooku, Instagramu in TikToku.