Draga gospa Jasna, včasih se – sploh tisti, ki delamo v zdravstvu – soočamo s težkimi zgodbami, kakršno opisujete. Pa vendar je mnogo razlogov, zaradi katerih menim, da tudi v najtežjih primerih evtanazija ali asistiran samomor ne moreta biti prava rešitev.

Pri asistiranem samomoru gre za namerno skrajšanje življenja, kar je nepovratno dejanje. Vselej obstaja možnost napake, že pri sami diagnozi ali prognozi, česar po smrti ni več mogoče popraviti. Zelo zaskrbljujoča je tudi možnost zlorab – kot kažejo nekatere raziskave, veliko primerov sploh ni prijavljenih, ali pa ne temeljijo na jasno izraženi želji bolnika. Še najbolj pa je morda sporen »evtanazijski pritisk«: v eni od raziskav je veliko starostnikov poročalo, da ne želijo biti v breme svojcem. Izpostavljeni so zlasti stari, revni in ljudje s slabo podporno strukturo, ki bi se lahko čutili primorani v »umik« v smrt, da ne bi bili v breme. Ponekod beležijo tudi porast števila samomorov, ko enkrat legalizirajo asistiran samomor. V B...