Resnična ponižnost je neukvarjanje s seboj. Ponižen človek nikoli ne premišljuje o sebi, saj ima v mislih pomembnejše stvari. »Ponižnost ni poniževanje samega sebe, marveč sposobnost, da v družbi drugih tiho obstojimo v občudovanju – svojstva Boga, drugačnosti drugih ljudi, veličastva stvarstva, lepote sveta, moči velikih zamisli, klica velikih idealov.« Tako je zapisano v julijskem eseju, ki nam za vzor postavlja dve svetopisemski osebi: Mojzesa in Marijo, o kateri posebej govori avgustovski esej. 

Resnična ponižnost je neukvarjanje s seboj.

Mojzesova ponižnost je temeljila na globokem in stanovitnem odnosu z Gospodom, saj se je z njim pogovarjal kot z dobrim prijateljem. Mojzes je veroval, da mu je Gospod blizu. Vztrajno je usmerjal pogled v Boga ter si prizadeval, da ga je ljubil in mu služil. Eno ajbolj jasnih znamenj Mojzesove ponižnosti je bila njegova pripravljenost poiskati pomoč in poslušati druge. Ko so se bližali obljubljeni deželi, je skupnost hotela Mojzesa kamnati, Gospod pa je zagrozil, da bo kaznoval in razdedinil Izraelce ter obudil novo ljudstvo. Mojzesova ponižnost, ljubezen do Božjega ljudstva in njegova priprošnja so ganile Gospoda, da se je usmilil svojega ljudstva. 

V avgustovskem eseju se srečamo z zgledom Marije, Gospodove dekle: »Marijina neopaznost in ponižnost nas lahko veliko naučita, ko se trudimo živeti za Gospoda.« Bog je izbral ponižno in skromno dekle iz majhne revne vasice v Galileji, da bo nebesa poneslo na zemljo.

V Magnifikatu – Marijinem odgovoru Gospodu, potem ko se ji je prikazal angel Gabriel – za hip uzremo globino njenega molitvenega življenja in veliko ponižnost. Njene besede so zgled ponižnosti za vse nas. Marija je vedela, kdo je Bog: Kralj in Gospod vesoljstva. Vedela je tudi, kaj je pred njim: zgolj bitje, majhno in ponižno v Božji bližini. Enako velja za nas. Čeprav se zdi, da krivičnost na svetu in napuh v naših srcih včasih zmagujeta, je Marija vedela, da bo Bog na koncu zmagal. Ne glede na hudobijo, sovraštvo, napuh in zlo v svetu.

Marija je vedela, da je pred Bogom zgolj bitje, majhno in ponižno v Njegovi bližini.

Po njenem zgledu lahko tudi mi zaupamo v Božjo dobroto in zvestobo. Ko se za njo oziramo v nebesa, kjer je poveličana, zaupamo tudi v njeno priprošnjo, da nam bo izprosila prave ponižnosti in neomajnega zaupanja, da bomo mi tudi srečno prispeli v nebeško slavo.

Članek je bil objavljen v reviji Beseda med nami (4/2026). Spremljajte spodbudne misli iz revije na FB profilu Verujem.