Tako je oče Cafasso, ki je bil majhne in krhke postave, stopal proti največjemu in najmočnejšemu zaporniku ter se smehljal, medtem ko je silaka držal za dolgo brado. Možak je ponovil, da ne bo šel k spovedi, toda Cafasso je le še bolj vztrajal. Nekaj v duhovnikovi blagi, a odločni drži ga je prepričalo. Naposled se ni le sam spovedal grehov, temveč je še vse druge navzoče zapornike prepričal, naj gredo k spovedi tudi oni.

Vse Cafassovo življenje je bilo nenehna in neprekinjena vaja v dobroti.

Kaj je prisililo Cafassa, da je storil nekaj takoj drznega in nevarnega? Kakor je povedal Janez Bosko, njegov prvi življenjepisec in sodobnik, je bilo vse Cafassovo življenje »nenehna in neprekinjena vaja v dobroti«. Njegova dobrota ni bila očitna le v številnih dobrih delih, ki jih je opravljal, temveč tudi v duhovniškem poslanstvu: bil je pridigar in učitelj, spovednik, svetovalec in duhovni voditelj; kot mentor je pomagal oblikovati generacijo duhovnikov, ki so služili Cerkvi.

Mladost

Cafassa so k pomoči drugim brez dvoma gnale izkušnje iz otroštva. Odraščal je v družini revnih kmetov, bil je tretji od štirih otrok. Jožef se je rodil 15. januarja 1811 v vasici Castelnuovo d’Asti v goratem predelu Piemonta na severozahodu Italije. Njegovi starši so družino preživljali s skromnim zaslužkom, ki so ga dopolnjevali z delom na bližnjih kmetijah, vendar so bili znani po dobroti do sosedov, ki so bili revni tako kot oni.

Čeprav bolj malo vemo o njegovih starših, so gotovo vplivali na oblikovanje njegove vere. Njegova sestra Marianna je postala mati svetega Jožefa Allamana, ki je ustanovil misijonarje Tolažnice. Če je Cafasso doživel »spreobrnjenje«, ki ga je korenito spremenilo, o tem ni zapisov. Zdi se, da je bil od malih nog znan po ljubezni do Kristusa.

Že pri desetih letih je zbiral kruh, sadje in kovance, ki jih je daroval pomoči potrebnim.

Cafasso je že pri desetih letih zbiral kruh, sadje in kovance, ki jih je zložil v košaro in daroval pomoči potrebnim. Njegova velikodušnost in skrb za druge sta se krepili, ko je odraščal, ter se pogosto izražali v daru svetovanja. Včasih je pomagal razreševati spore med očeti in sinovi ter delodajalci in služabniki.

Vse to je šlo z roko v roki z njegovo vero. Že od nekdaj je z veseljem prejemal zakramente, se udeleževal svete maše in poglabljal molitveno življenje. Ko je šel v nedeljo k maši, je pozorno poslušal duhovnikovo pridigo in si jo poskušal zapomniti. Potem ko je prišel domov, je povabil prijatelje in sosede ter jim naročil, naj pokleknejo in zmolijo, nato pa je stopil na stol in jim pridigal.

»Rad bi postal svetnik«

Cafasso je bil v šoli vzoren učenec. V semenišče v Chieriju je vstopil pri petnajstih letih. Bil je tako odličen, ubogljiv, spoštljiv in prijazen učenec, da so mu nadeli vzdevek »mali duhovnik«.

Ko je odločni Cafasso vstopil v semenišče, je molil: »O moj Bog, ne želim biti le ves tvoj, ampak želim postati svetnik. Ne vem, ali bo moje življenje dolgo ali kratko, zato slovesno izjavljam, da bi rad kmalu postal svetnik.«

V tem času je spoznal še enega bodočega svetnika, don Boska.

V tem času je spoznal še enega bodočega svetnika, don Boska, ki se je rodil v isti vasici kot Cafasso. Takoj je naredil vtis na Boska, ki je imel takrat komaj dvanajst let. Povedal mu je, da na tem svetu ne želi »nič drugega razen tega, kar bo koristilo večji Božji slavi in dušam«.

Tako se je začelo dolgo prijateljstvo. Ko je Janez Bosko postal duhovnik, je Cafasso postal njegov duhovni voditelj. Boska je odločilno spodbujal, naj ustanovi »oratorij« za torinske revne in brezdomne dečke. Na tedenskih srečanjih so skupaj molili in se ukvarjali s športom.

Želja po služenju zapornikom

Po mašniškem posvečenju leta 1833 je dvaindvajsetletni Cafasso začel dodatni študij na Inštitutu svetega Frančiška Asiškega v Torinu. Tam je spoznal rektorja inštituta, ki je prepoznal njegovo nadarjenost. Pozneje je postal docent in zaslovel kot izvrsten predavatelj moralne teologije.

Cafasso pa je najbolj znan po delu z zaporniki. Torinski zapori so bili v tistem času prenatrpani, umazani in polni podgan. A njega to ni odvrnilo.

Cafasso pa je najbolj znan po delu z zaporniki.

Cafasso je opazil, da so zaporniki postali razčlovečeni, vendar je zanje še obstajalo upanje. V zaporih je pridigal in tja s seboj vodil druge duhovnike, da so se mu pridružili pri spovedovanju. Poslušal je zapornike, jim svetoval in jih spovedoval. Marsikdaj so se znova posvetili Gospodu in začeli živeti po veri. Namesto da bi preklinjali in se vdajali obupu, so molili in prepevali hvalnice Bogu.

Cafasso je pomagal tudi zapornikom, ki so bili obsojeni na smrt. To se je začelo, ko je eden izmed njih, za katerega so ga prosili, naj se pogovori z njim, umrl brez spovedi. Cafasso se je vrnil domov in molil, da bi odtlej vsi zaporniki, za katere je skrbel, doživeli resnično kesanje in spreobrnjenje.

To se je očitno zgodilo. Cafasso je preštel, da je na vislice pospremil oseminšestdeset mož in vsi so se pred smrtjo spravili z Bogom. Noč pred usmrtitvijo je ležal pred Najsvetejšim in molil zanje. Naslednje jutro je maševal zanje in jim podelil poslednje obhajilo.

 Na vislice je pospremil oseminšestdeset mož in vsi so se pred smrtjo spravili z Bogom.

Pospremil jih je do vislic in jih ni zapustil vse do zadnjega trenutka. Pred njimi je držal razpelo in ponavljal: »To je Prijatelj, ki te ne bo prestrašil niti zapustil. Upaj vanj in nebesa bodo tvoja.« Spomnil jih je na zgodbo o desnem razbojniku, ki mu je Jezus obljubil raj. Če bodo darovali svojo smrt kot pokoro za svoje grehe, bodo šli naravnost v nebesa, jim je pripovedoval. Marsikdo izmed teh mož je vesel odšel na vislice. Cafasso jih je imenoval »obešeni svetniki« in jih prosil, naj molijo zanj.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (4/2026). Spremljajte spodbudne misli iz revije na FB profilu Verujem.