A to ni bila edina priložnost, ko je Jezus govoril o ponižnosti. Izrekel je tudi slovito trditev: »Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan« (Lk 18,14). Dejal je celo, da je »krotak in v srcu ponižen« (Mt 11,29). Tako je ljudi spomnil na dolgoletno svetopisemsko izročilo, ki hvali krepost ponižnosti. Na primer, psalmist je zapisal: »Ponižne vodi v pravici, ponižne uči svojo pot« (Ps 25,9). Pisec Sirahove knjige pa uči, da sta »zvestoba in krotkost« Gospodovo veselje (Sir 1,27).

»Zvestoba in krotkost« sta Gospodovo veselje.

Ni dvoma, da Bog ceni ponižnost. V esejih te številke bomo premišljevali o tej veliki kreposti in poglobili razumevanje, kaj pomeni biti ponižen. Premišljevali bomo tudi o ponižnosti Mojzesa in Božje Matere Marije, da bomo lahko hodili po njinih stopinjah.

Kaj je ponižnost?

Večkrat mislimo, da ponižnost pomeni, da se človek zgolj malo ceni. A to je lažna ponižnost. Eno najboljših razlag svetopisemske ponižnosti je zapisal pokojni rabin Jonathan Sacks, ki je bil glavni rabin Združenih hebrejskih občestev v Veliki Britaniji in prijatelj papeža Benedikta XVI:

»Resnična ponižnost je neukvarjanje s seboj. Anav [ponižen človek] je ta, ki nikoli ne premišljuje o sebi, saj ima v mislih pomembnejše stvari. Nekoč sem nekoga slišal reči o nekem verskem voditelju: 'Boga je tako resno jemal, da mu sebe ni bilo treba resno jemati.' … Ponižnost ni poniževanje samega sebe, marveč je sposobnost, da v družbi drugih tiho obstojimo v občudovanju – svojstva Boga, drugačnosti drugih ljudi, veličastva stvarstva, lepote sveta, moči velikih zamisli, klica veliki idealov. Ponižnost je molk jaza v bližini tega, kar je večje od jaza« (Zaveza in pogovor, ponižnost; rabbisacks.org).

Ponižen človek nikoli ne precenjuje sebe ali svojega poslanstva niti ga ne podcenjuje.

Ponižen človek nikoli ne precenjuje sebe ali svojega poslanstva niti ga ne podcenjuje. Ni ne sedišče pozornosti niti se ne skriva in ne zgreši priložnosti, da bi v vsakdanjik vtkal dobroto in Božjo navzočnost. Ponižnost oziroma hebrejsko anavah nikoli ni sebična, temveč prej nesebična. Pomeni, da zasedam prostor na tem svetu, ki mi ga je namenil Bog. Delam, k čemur me je poklical – nič več in nič manj.

Mojzes, največji prerok v Svetem pismu, ki je ljudstvo popeljal iz Egipta, izkazuje tako ponižnost. Pisec Četrte Mojzesove knjige je pravzaprav zapisal: »Mož Mojzes pa je bil zelo ponižen mož, bolj kot vsi ljudje na površju zemlje« (4 Mz 12,3). Oglejmo si Mojzesovo življenje, da bomo videli, zakaj je bil tako ponižen.

Božji prijatelj

Mojzesova ponižnost je temeljila na njegovem globokem in stanovitnem odnosu z Gospodom, ki se je z njim pogovarjal kot z dobrim prijateljem: »Gospod pa je govoril z Mojzesom iz obličja v obličje, kakor govori človek s svojim prijateljem« (2 Mz 33,11). Mojzes pa je bil neomajen in je veroval, da mu je Gospod blizu: »In vendar si rekel: 'Poznam te po imenu in našel si milost v mojih očeh'« (2 Mz 33,12).

Njegova ponižnost je temeljila na globokem in stanovitnem odnosu z Gospodom.

Mojzes je Boga prvič srečal v gorečem grmu, ko je zaslišal Gospodov klic za svoje življenje. A ta dogodek, čeprav je bil skrivnosten in izjemen, Mojzesu ni zadostoval. V shodnem šotoru je pogosto iskal Božjo bližino. Nekega dne je Gospoda celo prosil: »Pokaži mi, prosim, svoje veličastvo!« (2 Mz 33,18). Naslednje jutro je Gospod »šel mimo njega in klical: 'Gospod, Gospod, usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi'« (2 Mz 34,6).

Ta srečanja so Mojzesu dajala temelj, medtem ko se je trudil izpolnjevati zahtevno poslanstvo, da je ljudstvo vodil v obljubljeno deželo. Poznal je zvestega Boga, ki ga je ustvaril, ljubil in poklical, in vedel je, kdo je v odnosu do njega. Mojzes je vztrajno usmerjal pogled v Boga ter si prizadeval, da ga je ljubil in mu služil, zato je zmogel uresničiti vse, kar mu je Gospod naročil.

Mojzes je poznal svoje meje, vendar je zaupal v Gospoda

Ko je Bog Mojzesu razodel poslanstvo, da bo rešil Izraelce iz egiptovskega zatiranja in sužnosti, je Mojzes takoj spoznal, da bo to nemogoče, če se bo zanašal le na svojo moč in sposobnosti. Gospoda je vprašal: »Kdo sem jaz, da bi šel k faraonu in izpeljal Izraelove sinove iz Egipta?« (2 Mz 3,11). Povrhu tega je vedel, da bodo vsi Izraelci vsekakor opazili njegovo slabost, ko bo izjecljal Božje sporočilo, ki jim je bilo namenjeno. Ugovarjal je: »'O Gospod, nikoli nisem bil spreten v besedah, ne včeraj, ne predvčerajšnjim, pa tudi zdaj ne, odkar govoriš s svojim služabnikom; kajti moja usta so okorna in moj jezik okoren.' Gospod mu je tedaj rekel: 'Kdo je dal človeku usta? … Mar nisem to jaz, Gospod?'« (2 Mz 4,10.11).

Mojzes je vztrajno usmerjal pogled v Boga ter si prizadeval, da ga je ljubil in mu služil, zato je zmogel uresničiti vse, kar mu je Gospod naročil.

Bog je pravzaprav z veseljem poklical Mojzesa, to skromno posodo, in ga uporabil za razodetje svojega veličastva. Bog velikokrat kliče ljudi, ki se zdijo slabotni in neprimerni, ter jih uporabi za uresničitev svojega načrta. Mojzes je ponižno zaupal, da bo Bog poskrbel za to, česar mu je primanjkovalo.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (4/2026). Spremljajte spodbudne misli iz revije na FB profilu Verujem.