Koliko zgodb o boju za preživetje smo že lahko prebrali, še več jih bo ostalo nepopisanih. Na tisoče poplavljenih ali zasutih hiš in stanovanj, okoli tisoč družin se nikoli več ne bo vrnilo v svoj dom. Za mnoge bo verjetno še dolgo trajalo, da se bodo pobrali po težki preizkušnji.

A ne glede na vse hudo se lepe stvari še dogajajo. Sv. Avguštin je na vprašanje, kako je videti ljubezen, odvrnil: »Ima roke, s katerimi pomaga drugim. Ima noge, s katerimi hiti k slabotnim in pomoči potrebnim. Ima oči, s katerimi uvidi stisko in pomanjkanje. Ima ušesa, s katerimi prisluhne vzdihom in bolečinam ljudi.« Koliko rok, koliko nog, koliko oči in koliko ušes se je v zadnjih tednih zganilo in odzvalo na klic na pomoč.

Čeprav radi tarnamo, da smo postali družba individualistov, ki tapkajo po telefonih in hitijo drug mimo drugega, smo pokazali, da še znamo vihteti lopate, si nesebično pomagati, skupaj jokati, se spodbujati in opogumljati, izreči toplo besedo, ponuditi ramo in sti...