»O Cankar ni nikoli napisal tako klavrne storije o blatu in dežju, in Kačurjevega življenja z mojim ne bo mogoče primerjati,« se je svojemu profesorju Franu Ramovšu jeseni 1931 potožila Marja Boršnik, mlada profesorica, ki je v Leskovcu srbske dijake poučevala nemščino. Nemška kultura je bila v tistih predelih na slabem slovesu, tudi zaradi sistematičnega uničevanja civilne infrastrukture ob umikanju avstro-ogrske vojske ob koncu svetovne vojne – ampak tudi to »dedno sovraštvo do Nemcev« ni izključevalo avstro-ogrskih vojakov iz spominjanja v šolskih komemorativnih dogodkih, namenjenih vsem žrtvam velike vojne.

Mlada in neporočena profesorica Boršnikova, ki je bila pod nadzorom profesorskega zbora in čaršijskih mnenjskih voditeljev, je hrepenela po vrnitvi v domovino. Pritožila se je, da prebiva pri edini evropski družini, da nima dostopa do knjig, skratka: da je odrinjena iz kulturnega sveta. Njeno stisko pa sta poglabljala deževno vreme in blato na čaršiji. Bila je glas...