Papež Leon XIV. v svoji prvi poslanici za svetovni dan miru opozarja, da sta pravičnost in človekovo dostojanstvo danes bolj kot kdaj koli prej izpostavljena neravnovesju moči med najmočnejšimi. Sprašuje se, kako lahko v času destabilizacije, spopadov in nasilja živimo odgovorno ter se hkrati osvobajamo zla. Poudarja pomen duhovnih, kulturnih in političnih pobud, ki ne pristajajo na fatalizem in brezbrižnost do človekove svobode in odgovornosti.

Nadškof Stanislav Zore. Foto: Ivo Žajdela

Mir je vrednota, po kateri hrepenimo

Nadškof Stanislav Zore je spomnil, da je poslanica nadaljevanje pozdrava (Mir z vami!) in poudarka papeža Leona XIV. tistega dne, ko so ga izvolili za rimskega škofa in ko je iz lože sv. Petra nagovoril ljudstvo ter ga pozdravil s pozdravom miru in s povabilom graditve miru po svetu. Nadškof opozori, da mir v poslanici papež gradi na Kristusu. Kristus je naš mir. Mir nosi v sebi, to izkustveno vemo, trajnost v naši željah in hrepenenjih. Nikoli še nobeden ni rekel, da ima dovolj miru, pravega, globokega miru. Po drugi strani pa smo že večkrat slišali: Dovolj vojne!, Dovolj nasilja!, Nikoli več vojne!, Nikoli več takšne morije!

Mir je vrednota, po kateri hrepenimo, jo sprejemamo in želimo njeno trajnost, nasilje pa je nekaj, kar zavračamo. Pomembno je, da ta mir začnemo prepoznavati. Z mirom je tako, kakor s toliko drugimi dobrimi stvarmi: Če ga iščemo v njegovi idealni obliki, ga na tem svetu ni nikjer. Če ga pa znamo prepoznavati v posameznih oblikah, kako se uresničuje, ga pa lahko prepoznamo, ga sprejmemo, živimo in ga posredujemo naprej.

Odvračanje napada, vojne in nasilja z oboroževanjem

V poslanici je govor o razoroženem miru. Nadškof Zore opozori, da je izraz nenavaden. Namreč, mir, ki je oborožen? Zdi se kot protislovje (oboroženi mir). Po drugi strani pa je večina tega našega miru po svetu oboroženega. Gre za odvračanje napada, vojne, nasilja. In s čim se to dela? Z orožjem. Z vedno več in vedno bolj sofisticiranim orožjem, kakor tudi z vedno bolj odmaknjenim načinom bojevanja, čeprav ljudje tudi pri tem zelo konkretno trpijo in umirajo.

Ljudje živimo v morečem strahu pred orkanom nasilja

Za mir potrebujemo zaupanje vanj in globoko prepričanje, da je dobrota močnejša od zla, da je pravica močnejša od krivice, da je življenje močnejše od smrti.

Ljudje živimo v morečem strahu pred orkanom nasilja. Nakopičenost orožja predstavlja nevarnost, da bo v nekem trenutku, ob nekem dogodku, neki človek to orožje tudi uporabil. In takrat se začne kataklizma.

Papeževo poslanico miru so predstavili in komentirali nadškof Stanislav Zore, Manica Ferenc in Aleš Maver. Foto: Ivo Žajdela

Razorožitev se lahko uveljavi samo s prenovo srca in uma

Nadškof je omenil sv. Frančiška Asiškega, ki je začel svojo kariero z orožjem. Uveljaviti se je hotel na bojnem polju. Toda do tja niti ni prišel, saj je že prej v njem dozorelo spoznanje, da bo odgovor na svoje iskanje dobil drugje. Začel je spraševati Boga, kaj hoče da stori. Iz pametnega Frančiška je nastal vprašujoči Frančišek, Frančišek, ki je pripravljen poslušati in izpolnjevati. Kot takšen, razorožen, nosilec miru, si je lahko dovolil v času križarske vojne priti do turškega sultana in se z njim tudi raziti v medsebojnem spoštovanju. To je tudi mir, ki razoroži (razoroženi oziroma razorožujoči mir).

Razoroževanje mora iti vzporedno z razoroževanjem naše notranjosti, naših misli, naših medsebojnih odnosov. Ta razorožitev se lahko uveljavi samo s prenovo srca in uma. Vsak ve, koliko konkretnih prizadevanj za razorožitev srca in uma vsak posebej potrebuje: v odnosu do sebe, do najbližjih, do sodelavcev, do tega sveta.

Resnični mir ne more biti postavljen na strah

Resnični mir ne more biti postavljen na strah. Nadškof Zore je navedel zelo preprost primer: medved te napade, če ga je strah, če je miren, si varen, kača te ugrizne, če jo je strah, ne če je na varnem, podobno je s človekom. Mir ne more biti grajen na strahu, ampak na medsebojnem zaupanju. Tu je cilj, ki ga lahko dosežemo, po majhnih korakih, pa z vztrajnim prizadevanjem vsak v svojem osebnem življenju.

Spomnil je, da je papež opozoril tudi na bogokletje, ko se Boga potegne v spopade, v opravičevanje nasilja, v opravičevanje namerno povzročene smrti ali trpljenja.

Kjer Bog začne dobivati svoj prostor in more podarjati svoje darove

Nadškof Stanislav Zore zato pozove, da moramo mir »gojiti z duhovnostjo, molitvijo, z ekumenskim, medverskim, z vsakršnim dialogom. Vsaka skupnost, pravi papež, naj postane hiša miru. To bi lahko bil sad jubileja upanja, leta, ki ga zaključujemo te dni. Da bomo začeli skrbeti za razorožitev srca, uma in življenja, kjer Bog začne dobivati svoj prostor in more podarjati svoje darove.

Aleš Maver Foto: Ivo Žajdela

Dokler se ni začela Ruska agresija na ozemlje Ukrajine februarja 2022

Dr. Aleš Maver je dejal, da je papeževo poslanico o miru bral kot pripadnik generacije, ki ji je bil mir tako rekoč podarjen. Zato lahko zase reče, dokler se ni začela Ruska agresija na ozemlje Ukrajine februarja 2022, v resnici ni vedel kaj je to vojna in kaj mir, kot tudi ne kaj je potrebno za vojno in kaj za mir.

Okrožnica ga je nagovorila kot kristjana, ki se zaveda osrednjega mesta oznanila miru v starozavezni in novozavezni optiki, kar papež okvirja s citatoma Mir vam bodi ter vizijo prekovanja mečev v lemeže in sulic v srpe (prerok Izaija).

Zaradi odsotnosti miru lahko obupamo nad tem, da bi bil mir sploh mogoč

Kot zgodovina ima dr. Maver tudi pomisleke. Zgodovina pripoveduje, da ni pravo vprašanje ali lahko človeštvo zaživi v miru, ampak ali lahko človeštvo živi brez vojne. Kajti vojna je v človeški preteklosti tako vsepričujoča, da se nam zdi, da se je človek nanjo že povsem navadil, in da je bilo stanje po drugi svetovni vojni, ko se je naša generacija odvadila vojne, nekaj izjemnega. Zdi se mu, da papež odgovarja prav njemu s temi pomisleki, kajti tudi on izhaja iz tega, da čeprav tema na nekem odseku prevladuje, ne smemo nikoli pozabiti, da obstaja tudi luč. Z mirom se dogaja, da zaradi navidezne odsotnosti miru čisto obupamo nad tem, da bi bil mir sploh mogoč. Sam je bil zelo blizu temu od leta 2022 naprej.

Nadškof Stanislav Zore, Manica Ferenc in Aleš Maver. Foto: Ivo Žajdela

Če si res želimo mir, ljubimo tudi tiste, ki mir sovražijo

Kaj narediti v položaju, ki je podoben današnjemu, ko obstajajo vojaški spopadi, v katerih se zdi, da vloga napadalca in napadenega ni enaka, da je vendarle ena stran bolj kriva in bi lahko laže prispevala k temu, da se vojno nasilje konča, se vpraša dr. Maver, in doda, da je papež podal paradoksen odgovor, ki se ga je zelo dotaknil in ob njem bo še veliko razmišljal. Gre za citat iz govora sv. Avguština, ki ga papež kot avguštinec veliko krat navaja. Sv. Avguštin poziva, da naj, če si res želimo mir, ljubimo tudi tiste, ki mir sovražijo. To se dr. Mavru zdi kot veliki izziv, kako to preliti v prakso, saj se mu zdi, da se ta pogled deloma razlikuje od pogleda, ki ga je ob začetku vojne v Ukrajini izrekel evangeličanski teolog in nekdanji nemški predsednik Joachim Gauck, da popoln pacifizem, prizadevanje za popolnoma razoroženi mir, v padlem svetu, v svetu, ki ni popoln, utrjuje prevlado zla. Zdi se mu, da se je težko posloviti od tega prepričanja: ali s tem, ko pravimo nobenega orožja, ne utrjujemo prevlade zla v svetu. Odgovor papeža Leona XIV. je tu nedvoumen.

Poleg napadalca in žrtve se mu zdi pomemben tretji dejavnik, trgovci z orožjem. Ob tem se sprašuje ali bi popolna odsotnost orožja pomenila tudi odsotnost vojne. Ob tem je spomnil na Kajnov umor Abela. Razoroževanje samo ni dovolj če niso razorožena tudi srca.

1/5