Bralcu Božje besede pripada to, da se polasti »mrtve črke« in jo napravi »živo in učinkovito«. To se pa lahko uresniči le, če je Božja beseda ne le prebrana, ampak oznanjena, saj ima vsaka beseda svoje sporočilo in pomen, vsak stavek nam da veliko misliti, zato mora bralec brati »glasno, razločno in razumljivo« (PNL 14).

Od motuproprija papeža Frančiška Spiritus Domini z 10. januarja 2021, s katerim je spremenil kanon 230 § 1 ZCP, je tudi v službo lektorja lahko postavljen vsak laik, tako moški kot ženska.

Nekoč je iz Stare zaveze bral lektor, iz Nove zaveze subdiakon, evangelij pa diakon.

Kdo so bralci in bralke Božje besede?

V prvih krščanskih skupnostih je služba branja pripadala laikom, nato pa so začeli s posebnim obredom postavljati v to službo določene laike. Tako nam poroča že Hipolit Rimski, da je bralec bil postavljen v to službo z obredom, v katerem mu je škof izročil knjigo brez polaganja rok (Trad. ap. 11; 1979, 73), kar pomeni, da ne gre za kakšno posvetitev, ampak le za postavitev v to službo.

Nekoč je iz Stare zaveze bral lektor, iz Nove zaveze subdiakon, evangelij pa diakon. Vsi so morali biti oblečeni v liturgična oblačila. Ker pa je drugi vatikanski cerkveni zbor dal velik poudarek na različnih karizmah in službah v Cerkvi, so nekatere službe odpravili, druge pa uvedli. Tako je na primer pred koncilom spadal lektorat ali služba bralca med nižje redove, ki jih je moral sprejeti tisti, ki je stopal po poti do duhovništva. Ta nižji red so opustili, službo bralca pa ohranili in jo poimenovali kot službo, v katero spadajo tri vrste bralcev. To so:

1. tisti, ki se pripravljajo na duhovniški poklic in sprejmejo to službo bralca s posebnim obredom »postavitve v službo bralcev« kot vmesno stopnjo do duhovništva (gl. obred postavitve v službo bralcev – Posvetitve 1979, 9–11);

2. tisti moški in ženske, ki jih za stalno v to službo postavi škof ali duhovnik s posebnim obredom (gl. kan. 230). Tudi tu velja, kot smo omenili že zgoraj pri službi mašnega pomočnika, da je papež Frančišek s posebnim motupropijem razširil dovoljenje, da so lahko tudi ženske postavljene v službo bralca na isti način kot tisti moški, ki se pripravljajo na diakonat in prezbiterat (SD 10.1.2021). S tem je uresničil željo škofov na sinodi o Božji besedi (od 5. do 26. 10. 2008, predlog 17), da se v postavitev v službo bralca vključi tudi ženske in se jim tako v krščanski skupnosti prizna vloga oznanjevalk Božje besede.

3. tisti bralci in bralke, ki v to službo niso bili izrecno postavljeni, a redno ali občasno berejo pri bogoslužju Božjo besedo. Ni le pomembno, da lepo berejo, ampak da imajo sposobnost dojeti naravo Božje besede. Da Cerkev naroča, da morajo biti berila vedno prebrana po laikih, zgovorno pove navodilo, ki pravi: »Bogoslužni zbor potrebuje bralce, tudi če niso postavljeni v to službo. Treba je poskrbeti, da bo na voljo nekaj sposobnih vernih laikov, ki bodo mogli opravljati to službo.« (PNL 52) V primerjavi z obredom »Postavitev v službo bralcev«, ki je lasten le za podelitev v »redno službo bralca«, Cerkev priporoča, da so tudi »začasni bralci« postavljeni v to službo s posebnim blagoslovom (RMu 107). Podeli ga lahko duhovnik ali diakon pred zbranim župnijskim občestvom, med mašo ali kot samostojni bogoslužni obred (Blagoslovi 1989, 210–217).

Bralec je glasnik Božje besede in postavljen za službo vere, ki raste iz Božje besede. Njegovo poslanstvo je tudi poučevanje v veri ter priprava otrok in starejših na zakramente.

Da je služba bralca veliko več kot branje Božje besede pri bogoslužju, nam zgovorno pove predvideni sklep škofove pridige, ki ga prinaša obred postavitve v službo bralcev. Med drugim pravi, da je bralec glasnik Božje besede in postavljen za službo vere, ki raste iz Božje besede. Njegovo poslanstvo je tudi poučevanje v veri ter priprava otrok in starejših na zakramente (Posvetitve 1979, 10).

(Iz knjige Slavka Kranjca Gostoljubnost liturgičnih sodelavcev na Kristusovi gostiji, ki jo je leta 2021 izdala teološka fakulteta v Ljubljani.)