Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Poslovil se je Lojze Furlan – človek z velikim srcem za Boga in sočloveka

Za vas piše:
Ingrid Patricia Boben
Objava: 02. 10. 2026 / 12:39
Čas branja: 10 minut
Nazadnje Posodobljeno: 02.10.2026 / 12:57
Ustavi predvajanje Nalaganje
Poslovil se je Lojze Furlan – človek z velikim srcem za Boga in sočloveka
G. Lojze Furlan pred zadnjim slovesom v Marijini cerkvi v Logu pri Vipavi. FOTO: Lucijan Bratuš

Poslovil se je Lojze Furlan – človek z velikim srcem za Boga in sočloveka

Nekaj minut po deveti uri zjutraj so se oglasili zvonovi farne cerkve sv. Štefana v Vipavi in kmalu za njimi so se jim pridružili zvonovi cerkve sv. Matije na Slapu. Z žalostjo v srcu smo slutili, da njihovo ubrano zvonjenje oznanja slovo našega dolgoletnega župnika, gospoda Lojzeta Furlana.

Po dolgotrajni in hudi bolezni je sklenil svojo zemeljsko pot in poslanstvo duhovnika v soboto, 26. septembra 2026. Pridružil se je mnogim vipavskim duhovnikom in skupaj z njimi poje nebeško slavo ter bo odslej naš priprošnjik pri Bogu. Gospod Lojze, kot smo mu preprosto rekli vsi, ki smo kakorkoli sodelovali z njim v domači župniji in ga spoštovali ter imeli radi, je med nami pustil neizbrisen pečat. Njegova pot se je zaključila mnogo prej, kot bi si želel. Na njej ni manjkalo težkih preizkušenj, a z močno voljo in vztrajno vero v Boga se je g. Lojze vedno znova pobral in do zadnjega koraka, do zadnjega diha, je bil ves prežet z Bogom.

Lojze Furlan (1964-2026). FOTO: Lucijan Bratuš

S hvaležnostjo v naših srcih se spomnimo njegove življenjske poti in pomembnega poslanstva, ki ga je zvesto opravljal do zadnjega.

Duhovni poklici v družini in šolska leta

Alojz Furlan se je rodil 30. decembra 1964. Bil je najmlajši od treh otrok. Ime Alojz oz. Lojze je dobil po očetovi sestri Lojzki, ki je bila redovnica. Njegova starša Peter in Jožefa sta izhajala iz številčnih družin, v katerih je bilo veliko duhovnih poklicev. Štirje očetovi bratje so šli v redovniški poklic, sin očetovega bratranca je prav tako sledil Božjemu klicu in postal duhovnik. Po mamini strani so na pot duhovništva stopili trije mladeniči: njen brat in dva bratranca.

Prve štiri razrede osnovne šole je g. Lojze obiskoval v svoji domači vasi Lokavec, višje razrede pa v Ajdovščini. Že v času osnovne šole je razmišljal o duhovnem poklicu in se naposled tudi odločil, da se odzove Božjemu klicu. Leta 1979 je vstopil v semenišče v Vipavi, kjer je veljal za marljivega in vestnega dijaka. Zelo rad je imel matematiko, ki jo je na maturi opravil z najvišjo oceno. Poleg tega se je vedno rad spominjal svojih sošolcev, poznejših kolegov na poti duhovništva. Takrat so bodoče študente teologije pogosto poslali na služenje vojaškega roka daleč stran od domovine in tako je g. Lojze odslužil svoj vojaški rok v Bitoli, takratni Makedoniji. Po vrnitvi domov se je leta 1984 vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani.

»Gospod je moja moč in moja pesem« (2 Mz 15,2)

Mašniško posvečenje je prejel 26. junija 1990 v božjepotni cerkvi Marije Tolažnice žalostnih v Logu pri Vipavi, novo mašo pa je pel v domačem Lokavcu 8. julija 1990. Zelo rad je imel glasbo. Igral je kitaro, s katero je znal razveseliti otroke in jih tudi na ta način pritegniti k petju in molitvi ob šmarnicah. Za novomašno geslo si je izbral »Gospod je moja moč in moja pesem«, kar priča o njegovi nadarjenosti za glasbo. Med službovanjem v župniji Marezige je napisal nekaj pesmic za materinski dan, jih uglasbil ter jih leta 2012 izdal v knjižici Mami za praznik pri založbi Ognjišče.

G. Lojze s kitaro med sv. mašo v Marezigah. Foto: Arhiv župnije MarezigeSvojo duhovniško službo je prva tri leta opravljal kot kaplan v Izoli. Leta 1994 je postal tajnik koprskega škofa, leta 1995 pa je bil imenovan za župnika v Lokvi in soupravitelja Divače, kjer je ostal štiri leta. Nato je bil ponovno poklican na škofijski ordinariat, kjer je prevzel službo škofijskega ekonoma oziroma ravnatelja škofijske gospodarske uprave. Ob opravljanju te službe je po nekaj mesecih prevzel v upravo tudi župniji Marezige in Truške, kjer je ostal do leta 2012.

Cerkveni pevski zbor iz Marezig pod vodstvom g. Lojzeta

Nekdanji tajnik ŽPS Marezige, Emil Ugrin, je takole strnil svoje spomine na leta sodelovanja z g. Lojzetom: »Gospod Lojze je bil velik ljubitelj lepega petja. Pod njegovim vodstvom je cerkveni pevski zbor Milko Margon veljal za enega boljših na Obali. Med drugim so sodelovali na festivalu pevskih zborov Primorska poje. Svoj podpis in spomin kot velik ljubitelj glasbe je zapustil na mnogih skladbah in priredbah tako za naš mešani in otroški zbor kot tudi za našo marežgansko godbo, s katero je vzorno sodeloval. Da so mu petje in lepo urejene stvari veliko pomenile, je dokazal s čudovitim korom in novimi orglami. G. Lojze je skrbel za urejenost sakralnih objektov. Ne moremo pozabiti naših lepo urejenih cerkva, še posebej naše marežganske in truškulanske. Že ob prihodu pred marežgansko cerkev lahko uzremo lepa vrata, takoj v notranjosti novo spovednico, v zakristiji novo opremo, lepo obnovljene slike in glavni oltar, nov križev pot. G. Lojze Furlan ni bil le župnik v duhovniški obleki. Bil je tudi kot Jožef – delavec: zidar, tesar, pleskar, električar in vse ostalo. Med drugim je bila njegova skrb tudi obnova porušene cerkve sv. Ivana in Pavla v Rojcih ter obnova podružnične cerkvice v Vanganelu, Trseku, vrnitev dela relikvije sv. Jerufa v podružnično cerkev sv. Jerufa v Loparju, ureditev veroučnih prostorov in še bi lahko naštevali.«

19. avgusta 2012 je bil prestavljen v Vipavo, kjer je skrbel za več cerkva. Poleg vipavske farne cerkve sv. Štefana v vipavsko župnijo spadajo še: cerkev sv. Križa na Gradišču, cerkev sv. Matije na Slapu (uradno s 1. 1. 2018) ter romarska Marijina cerkev v Logu. Ob nastopu njegove službe v Vipavi sta mu pomagala upokojeni vipavski dekan msgr. Franc Pivk (1930–2014) ter duhovni pomočnik msgr. prof. Janez Zupet (1944–2016).

Čas veselja in čas preizkušenj

Pomemben jubilej svoje mašniške in duhovniške poti je g. Lojze Furlan obeležil v Logu, 5. julija 2015, ko je obhajal svojo srebrno mašo. Slovesno mašo je vodil g. škof Metod Pirih, ki je bil na isti dan pred 30. leti posvečen v škofa koprske škofije. Leta 2022 je bil poklican v vipavsko župnijo dr. Gabriel Kavčič, ki je nastopil službo vikarja 7. avgusta istega leta; vipavskemu župniku g. Lojzetu je bil že od začetka v dragoceno pomoč. Župljani Vipave smo obeležili tudi precej veselih, dragocenih trenutkov v družbi g. Lojzeta. Tako je 19. avgusta 2022 slovesno obhajal svojo deseto obletnico maševanja v vipavski župniji. Vsako leto je s strani vernikov doživel kakšno manjšo pozornost za sv. Miklavža, za svoj god ter za svoj rojstni dan. V letu 2022 so se začele zdravstvene težave, ki jih je g. Lojze vedno znova vztrajno premagoval. Žal se je njegovo zdravstveno stanje čedalje bolj slabšalo in mu oteževalo vsakdanje življenje in delo v župniji, sledili so mnogi obiski in postanki v bolnišnici. Breme, ki ga je nosil, je postalo tako težko, da ga je g. škof 1. avgusta 2024 razrešil službovanja v župniji Vipava za eno leto, nato pa je bila njegova razrešitev 1. avgusta 2025 zaradi zdravstvenega stanja podaljšana. Svoj križ je nosil tiho in preprosto, obenem pa je vse življenje pomagal nositi bremena drugim, kakor pravi apostol Pavel: »Nosite bremena drug drugega in tako boste izpolnili Kristusovo postavo.« (Gal 6,2) In morda je prav zato mogoče njegovo življenje strniti še v druge Pavlove besede: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni.« (Gal 2,20)

Bil je kot olje, ki ne usahne

Kot povedo Vipavci, je bil zanje g. Lojze kot Kristus v podobi človeka; miren, skromen, preprost. Nikdar ni obsojal ljudi, nikdar povzdignil glasu. Farani Slapa se ga bodo vedno spominjali kot »duhovnika s Srcem, ki je bil vzet iz ljudi in postavljen za ljudi v korist vsega, kar se nanaša na Boga.« Kot je nekdo izmed njih dodal: »Bil je dobra duša, predober za ta svet.« Obiskal je vse družine na Slapu, vsakomur je namenil prijazno besedo. Gospod Lojze je poskrbel za zadnje slovo slapenskega župnika g. Franca Kralja ter maševal ob pogrebu farovške gospodinje Pepce Žagar. G. Lojze je znal pozabiti nase, ko je pred njim stal človek, ki je potreboval pomoč, razumevanje ali samo nekoga, ki bi ga poslušal. Kjerkoli je deloval, je Cerkvi podarjal svojo ljubezen z oznanjevanjem, izpovedovanjem in pričevanjem vere. Emil Ugrin je v imenu številnih vernikov iz Marezig ob spominu na g. Lojzeta dodal čudovito misel: »Bil je živi zgled služenja bližnjemu v Cerkvi. Bil je pošten, miren, delaven, pravičen in ljubeč. Bil je kot olje, ki ne usahne.«

Pogreba priljubljenega duhovnika se je udeležilo preko sto duhovnikov

V četrtek, 1. oktobra 2026 so zbrani duhovniki zjutraj malo pred deveto uro ponesli krsto v cerkev. Preko celega dopoldneva so prihajale množice ljudi kropit priljubljenega duhovnika g. Lojzeta. V žalni knjigi se je v njegov spomin podpisalo mnogo vernikov tako iz vipavske župnije kot tudi iz bližnjih župnij. Iz župnije Marezige so se z organiziranim avtobusnim prevozom, nekateri pa v lastni režiji, prišli poslovit verniki, prijatelji in sodelavci g. Lojzeta, ki so ga spoštovali in ga bodo vedno nosili v svojem srcu.

Pogreba v Logu se je udeležilo preko sto duhovnikov, redovnikov in redovnic. FOTO: Lucijan Bratuš

Slovesno sveto mašo ob slovesu g. Lojzeta Furlana, ki se je začela ob 16. uri, je vodil g. škof dr. Peter Štrumpf, somaševala sta še dekan vipavske dekanije g. Franc Likar in vipavski župnik dr. Gabriel Kavčič. Pogreba se je udeležilo preko sto duhovnikov in redovnikov ter velikanska množica vernikov. Ob sklepnem delu pogrebne slovesnosti v Logu je besede slovesa g. Lojzetu namenil dekan vipavske dekanije g. Franc Likar, nato so verniki prisluhnili zelo doživeti, lepi zahvali ter osebni izpovedi župnikovega brata Mirka in njegove žene Alenke. Nato so sledili še štirje govori iz župnij, kjer je živel ali deloval rajni g. Lojze: govor v imenu župnije Vipava, nato župnije Slap, župnije Marezige in župnije Lokavec. V vsakem od govorov so bile besede zahvale in spomini na duhovnika g. Lojzeta in njegovo delovanje med verniki posamezne župnije. Gospod škof je v svoji pridigi omenil zanimivo dejstvo, da je g. Lojze prišel na svet v Postojni in prav v Postojni je ta svet zapustil. Podobno simboliko nosi Marijina cerkev v Logu, kjer je bil g. Lojze posvečen v duhovnika in v isti cerkvi so mu cerkveni pevci še zadnjič peli v slovo ter ga po sv. maši pospremili na zadnjo pot na vipavsko pokopališče. G. Lojze se je tako pridružil vrsti znamenitih vipavskih duhovnikov, ki so našli svoj zadnji dom v kraju, kjer so se vipavskem semenišču kalili novi duhovni poklici. Od njega se je poslovila velika množica ljudi, ki se je pridružila lepemu petju vipavskih cerkvenih pevcev v skupni Marijini pesmi. Sledila je naša znana narodnozavedna pesem Slovenec sem ter nekatere druge.

Škof Štumpf, duhovniki in verniki med zadnjim slovesom na vipavskem pokopališču. FOTO: Lucijan Bratuš

Ostal bo v živem spominu starejše in mlajše generacije

V župniji Marezige je posebno skrb posvečal mladim; z veroučenci je pripravljal razne prireditve, pisal pesmi in posnel glasbeni CD. Otroci se bodo še dolgo spominjali, da je župnik Lojze pekel najboljše pice. Njegovi nekdanji strežniki (ministranti) iz Vipave se ga spominjajo kot potrpežljivega župnika, ki je imel smisel za humor in delo z mladimi, znal je sprejemati drugačnost, novosti in veljal je za tehnološko »modernega« župnika. Tudi vipavske otroke in najstnike je navduševal s slastnimi palačinkami in drugimi dobrotami. Starejšim in bolnim ostaja v ganljivem spominu na človeka, ki je umirajoče znal pomiriti z besedami modrosti in upanja.

Gospod, daj rajnemu gospodu Lojzetu večni pokoj – in večna luč naj mu sveti. 


Nalaganje
Nazaj na vrh