Poslanica papeža Frančiška za 56. svetovni dan sredstev družbenega obveščanja: Poslušati z ušesi srca

Dragi bratje in sestre!
Lani smo razmišljali o tem, da je treba »iti in videti«, če želimo odkriti resničnost in o njej pripovedovati, izhajajoč iz izkušnje dogodkov in iz srečanja z ljudmi. V isti smeri želim sedaj obrniti pozornost na drug glagol, »poslušati«, ki je odločilen v slovnici komunikacije in pogoj za pristni dialog.

Dejansko izgubljamo sposobnost poslušanja tistega, ki ga imamo pred seboj, bodisi v normalnem prepletu vsakdanjih odnosov bodisi v razpravah o najpomembnejših vprašanjih civiliziranega življenja. Istočasno pa poslušanje doživlja nov pomemben razvoj na komunikacijskem in informativnem področju prek različnih ponudb podkastov in zvočnih klepetov, ki potrjujejo, da poslušanje še vedno ostaja bistveno za človeško komunikacijo.

Brezmejna želja človeka je, da bi bil slišan.

Slovitega zdravnika, ki je bil vajen celjenja duševnih ran, so vprašali, kaj je največja človekova potreba. Odgovoril je: »Brezmejna želja, da bi bil slišan.« Želja, ki pogosto ostane skrita, a zastavlja vprašanja vsakomur, ki je poklican za vzgojitelja ali kakorkoli že opravlja vlogo sporočevalca: staršem in učiteljem, duhovnikom in pastoralnim delavcem, informacijskim delavcem in tistim, ki opravljajo socialne ali politične storitve.

Poslušati z ušesi srca

Na svetopisemskih straneh izvemo, da poslušanje ne pomeni samo slušnega zaznavanja, ampak je bistveno povezano z dialoškim odnosom med Bogom in človeštvom. »Šema' Izrael – poslušaj, Izrael« (5 Mz 6,4), začetek prve zapovedi Tore se v Svetem pismu nenehno ponavlja, in tudi sv. Pavel potrdi, da »je vera iz poslušanja« (Rim 10,17). Pobudo namreč daje Bog, ki nam govori in kateremu odgovarjamo, ko ga poslušamo; pa tudi to poslušanje navsezadnje prihaja iz njegove milosti, kot se dogaja novorojenčku, ki odgovarja na mamin in očetov pogled in glas. Zdi se, da med petimi čuti Bog daje posebno prednost ravno sluhu, morda zato ker je manj vsiljiv in bolj obziren kot pogled ter zato človeka pušča bolj svobodnega.

Poslušanje ustreza ponižnemu slogu Boga. To je tisto delovanje, ki Bogu omogoča, da se razodene kot Tisti, ki govoreč ustvarja človeka po svoji podobi in ga poslušajoč prizna kot svojega sogovornika. Bog ljubi človeka: zaradi tega mu namenja Besedo, zaradi tega »nagne uho«, da bi ga poslušal.

Zdi se, da med petimi čuti Bog daje posebno prednost ravno sluhu.

Človek pa nasprotno teži k temu, da bi pobegnil iz razmerja, da bi pokazal hrbet in »zaprl ušesa«, da mu ne bi bilo treba poslušati. Zavrnitev poslušanja na koncu pogosto postane napadalnost do drugega, kot se je zgodili s poslušalci diakona Štefana, ki so si zatisnili ušesa in vsi skupaj planili proti njemu (prim. Apd 7,57).

Na eni strani je torej Bog, ki se vedno razodeva, ko se zastonjsko priobčuje, na drugi pa je človek, od katerega se zahteva, da se uglasi, da prisluhne. Gospod izrecno kliče človeka v zavezo ljubezni, da bi mogel v polnosti postati to, kar je: Božja podoba in podobnost v njegovi sposobnosti poslušanja, sprejemanja in dajanja prostora drugemu. Poslušanje je navsezadnje razsežnost ljubezni.

Zato Jezus kliče svojim učencem, naj preverijo kakovost svojega poslušanja. »Pazite vendar, kako poslušate!« (Lk 8,18): tako jih opominja, potem ko je povedal priliko o sejalcu, da bi razumeli, da ni dovolj poslušati, ampak je to treba delati dobro. Samo kdor Besedo sprejme z »lepim in dobrim« srcem in jo ohrani v stanovitnosti, obrodi sad življenja in odrešenja (prim. Lk 8,15). Le če smo pozorni na to koga poslušamo, kaj poslušamo in kako poslušamo, lahko rastemo v umetnosti komuniciranja, katerega središče ni neka teorija ali tehnika, ampak »zmožnost srca, ki omogoča bližino« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 171).

Obstaja namreč neka notranja gluhost, ki je hujša od telesne.

Vsi imamo ušesa, toda velikokrat tudi tistemu s popolnim sluhom ne uspe slišati drugega. Obstaja namreč neka notranja gluhost, ki je hujša od telesne. Poslušanje namreč ne zadeva samo čuta sluha, temveč celega človeka. Pravi sedež poslušanja je srce. Čeprav je bil zelo mlad, se je kralj Salomon izkazal za modrega, ker je Gospoda prosil, naj mu nakloni »poslušno srce« (1 Kr 3,9). Sv. Avguštin je vabil, naj poslušamo s srcem (corde audire), naj besed ne sprejemamo zunanje v ušesih, ampak duhovno v srcih: »Ne imejte srca v ušesih, ampak ušesa v srcu.«[1] In sv. Frančišek Asiški je opominjal svoje brate, naj »nagnejo uho svojega srca«.[2]

Zato je prvo poslušanje, ki ga moramo znova odkriti v iskanju prave komunikacije, poslušanje sebe, svojih najbolj resničnih potreb, tistih, ki so vpisane v globino vsakega človeka. In spet lahko začnemo samo tako, da prisluhnemo temu, kar nas dela enkratne v stvarstvu: želji biti v odnosu z drugimi in z Drugim. Nismo ustvarjeni, da bi živeli kot atomi, ampak skupaj.

Poslušanje kot pogoj dobre komunikacije

Obstaja uporaba sluha, ki ni pravo poslušanje, ampak je njegovo nasprotje: prisluškovanje. Vedno je namreč navzoča skušnjava, za katero se zdi, da se je danes, v času družbenih omrežij, še zaostrila, in to je skušnjava prisluškovanja in vohunjenja ter izkoriščanja drugih za lastne koristi. Nasprotno pa dobro in v polnosti človeško komunikacijo naredi ravno poslušanje tega, ki ga imamo pred seboj, iz obličja v obličje, poslušanje drugega, h kateremu pristopimo z zvesto, zaupljivo in pošteno odprtostjo.

Žalostno je, ko se tudi v Cerkvi oblikujejo ideološke koalicije, ko poslušanje izgine in pusti prostor jalovim nasprotovanjem.

Pomanjkanje poslušanja, ki ga tolikokrat doživljamo v vsakdanjem življenju, je žal očitno tudi v javnem življenju, kjer namesto da bi se poslušali, pogosto »veliko govorimo«. To je simptom dejstva, da bolj kot resnico in dobro iščemo soglasje; bolj kot na poslušanje smo pozorni na občinstvo. Dobra komunikacija ne skuša z učinkovito domislico navdušiti javnosti z namenom, da bi osmešila sogovornika, pač pa je pozorna na razloge drugega in skuša dojeti zapletenost stvarnosti. Žalostno je, ko se tudi v Cerkvi oblikujejo ideološke koalicije, ko poslušanje izgine in pusti prostor jalovim nasprotovanjem.

Papež Frančišek je med pozdravi časnikarjev na letalu za Ciper in Grčijo prisluhnil tudi njihovim zgodbam. FOTO: Vatican Media

V resnici v mnogih dialogih sploh ne komuniciramo. Preprosto čakamo, da bo drugi nehal govoriti, da potem vsilimo svoje stališče. V teh razmerah je, kot ugotavlja filozof Abraham Kaplan,[3] dialog duolog, monolog z dvema glasovoma. V resnični komunikaciji pa sta jaz in ti oba »v izhodu«, stegujeta se drug k drugemu.

Poslušanje je torej prva nujna sestavina dialoga in dobre komunikacije.

Poslušanje je torej prva nujna sestavina dialoga in dobre komunikacije. Človek ne sporoča, če prej ni poslušal, in ni dobrega časnikarstva brez sposobnosti poslušanja. Če hočemo posredovati trdno, uravnoteženo in celovito informacijo, je treba dolgo poslušati. Če hočemo v reportaži pripovedovati o nekem dogodku ali opisati neko resničnost, je bistveno, da smo bili sposobni dolgo poslušati, da smo bili pripravljeni tudi premisliti se, spremeniti svoje začetne domneve.

Samo če zapustimo monolog, namreč lahko dosežemo tisto ujemanje glasov, ki je zagotovilo resnične komunikacije. Poslušanje več virov, »in da se ne ustavimo v prvi gostilni«, kot učijo izvedenci poklica, zagotavlja zanesljivost in resnost informacij, ki jih posredujemo. Poslušanje več glasov, poslušanje drug drugega, tudi v Cerkvi, med brati in sestrami, nam omogoča, da uresničujemo umetnost razločevanja, ki se vedno pokaže kot sposobnost orientacije v simfoniji glasov.

Samo začudenje omogoči spoznanje.

Toda zakaj bi se spoprijemali z naporom poslušanja? Veliki diplomat Svetega sedeža kardinal Agostino Casaroli je govoril o »mučeništvu potrpežljivosti«, ki je potrebno, da v pogajanjih z najtežjimi sogovorniki poslušaš in da si slišan, da bi v pogojih omejevanja svobode dosegli največje možno dobro. A tudi v manj težkih razmerah poslušanje vedno zahteva krepost potrpežljivosti skupaj s sposobnostjo, da se pustimo presenetiti resnici, morda celo samo drobcu resnice v človeku, ki ga poslušamo. Samo začudenje omogoči spoznanje. Mislim na neskončno radovednost otroka, ki na okoliški svet gleda s široko odprtimi očmi. Poslušanje s takšnim razpoloženjem duha – začudenje otroka v zavedanju odraslega – je vedno obogatitev, saj bo vedno obstajalo nekaj, čeprav zelo majhnega, kar se lahko naučim od drugega in dobro uporabim v svojem življenju.

Sposobnost poslušanja družbe je izredno dragocena v tem času, ki ga je ranila dolga epidemija. Toliko nezaupanja, ki se je prej nakopičilo do »uradne informacije«, je povzročilo tudi »infodemijo«, znotraj katere je svet informacij vedno težje narediti verodostojen in pregleden. Treba je napeti ušesa in prisluhniti v globino še zlasti družbeno stisko, ki se je povečala zaradi upočasnitve ali prenehanja številnih gospodarskih dejavnosti.

Tudi resničnost prisilnih migracij je zapleten problem in nihče nima pripravljenega recepta za njegovo rešitev. Ponavljam, da bi morali, če želimo premagati predsodke in zmehčati trdoto svojih src, po svojih najboljših močeh prisluhniti njihovim zgodbam. Vsakemu od njih dati ime in zgodbo. Številni dobri časnikarji to že počnejo. In mnogi drugi bi to radi storili, če bi samo mogli. Spodbujajmo jih! Poslušajmo te zgodbe! Vsak bo potem svobodno podprl migracijsko politiko, za katero bo menil, da je najbolj primerna za njegovo državo. Vendar bomo pred svojimi očmi v vsakem primeru imeli ne le številk, ne le nevarnih zavojevalcev, ampak obraze in zgodbe konkretnih ljudi, poglede, pričakovanja, trpljenja moških in žensk, ki jim je treba prisluhniti.

Poslušati drug drugega v Cerkvi

Tudi v Cerkvi je velika potreba po tem, da poslušamo druge in da drugi poslušajo nas. To je najdragocenejši in najrodovitnejši dar, ki ga lahko ponudimo drug drugemu. Kristjani pozabljamo, da nam je službo poslušanja zaupal On, ki je poslušalec par excellence in smo poklicani, da sodelujemo pri njegovem delovanju. »Poslušati moramo skozi Božja ušesa, če želimo biti sposobni govoriti po njegovi Besedi.«[4] Protestantski teolog Dietrich Bonhoeffer nas tako opominja, da je prva služba, ki smo jo dolžni drugim v občestvu, v tem, da jim prisluhnemo. Kdor ne zna poslušati brata, kmalu ne bo več sposoben poslušati niti Boga.[5]

V pastoralnem delovanju je najpomembnejše delo »apostolat ušes«. Poslušati, preden govorimo, kakor nas spodbuja apostol Jakob: »Vsak človek [mora biti] hiter za poslušanje, počasen za govorjenje« (1,19). Prvo dejanje ljubezni je, da zastonj damo nekaj svojega časa za poslušanje ljudi.

Prvo dejanje ljubezni je, da zastonj damo nekaj svojega časa za poslušanje ljudi.

Pred kratkim smo začeli sinodalni proces. Molimo, da bo to velika priložnost za medsebojno poslušanje. Občestvo namreč ni sad strategij in programov, ampak se izgrajuje v medsebojnem poslušanju med brati in sestrami. Tako kot v zboru edinost ne zahteva uniformnosti, monotonije, temveč množičnost in raznolikost glasov, večglasje. Istočasno pa vsak glas v zboru poje ob poslušanju drugih glasov in v odnosu do sozvočja celote. To sozvočje si je zamislil skladatelj, vendar je njegovo uresničenje odvisno od sozvočja vseh in posameznih glasov.

Ob zavedanju, da sodelujemo v občestvu, ki je pred nami in nas vključuje, lahko znova odkrijemo simfonično Cerkev, v kateri lahko vsak poje s svojim glasom in sprejema glasove drugih kot dar, da se pokaže harmonija celote, ki jo sklada Sveti Duh.

Rim, Sv. Janez v Lateranu, 24. januarja 2022, na god sv. Frančiška Saleškega.

[1]«Nolite habere cor in auribus, sed aures in corde» (Sermo 380, 1: Nuova Biblioteca Agostiniana 34, 568).[2] Pismo celotnemu redu: Fonti Francescane, 216.
[2] Pismo celotnemu redu: Fonti Francescane, 216.
[3] Prim. The life of dialogue, v J. D. Roslansky ed., Communication. A discussion at the Nobel Conference, North-Holland Publishing Company – Amsterdam 1969, 89-108.
[4] D. Bonhoeffer, La vita comune, Queriniana, Brescia 2017, 76.
[5] Prim. Prav tam, 75.