Ljubezen ni pasivna, gre naproti drugemu; biti bližnji ni odvisno od fizične ali socialne bližine, ampak od odločitve, da bomo ljubili. Zato kristjan postane bližnji tistemu, ki trpi, po zgledu Kristusa, pravega božjega Samarijana, ki se je približal ranjenemu človeštvu. Ne gre za preprosta dejanja človekoljubja, ampak za znamenja, po katerih lahko zaznamo, da osebna udeležba pri trpljenju drugega vključuje darovanje sebe, pomeni preseganje zadovoljevanja lastnih potreb, tako da navsezadnje osebno postanemo del daru. Ta ljubezen se nujno hrani iz srečanja s Kristusom, ki se je iz ljubezni daroval za nas. Sv. Frančišek je to zelo dobro pojasnil, ko je govoril o svojem srečanju z gobavci in rekel: »Gospod sam me je pripeljal mednje,« ker je po njih odkril blago veselje ljubezni. Dar srečanja se rodi iz povezanosti z Jezusom Kristusom, ki ga prepoznavamo kot usmiljenega Samarijana, ki nam je prinesel večno ozdravljenje in ki ga ponavzočimo, ko se sklonimo nad ranjenega brata.

Papež Leon X...