Prva svetovna vojna je, vsaj v evropskem prostoru, z vsemi raziskavami, ki so ji sledile, postala raziskovalni in primerjalni model za splošno razumevanje fenomena vojne. Zdi se, da za razumevanje druge svetovne vojne, njenih posebnosti in stranpoti ta osnova že dolgo ne zadostuje več.

Prva svetovna vojna je postala raziskovalni in primerjalni model za splošno razumevanje fenomena vojne.

Vsakdanje življenje prebivalcev in ustaljene navade med 1. svetovno vojno so bile odraz gospodarskih, socialnih, političnih, duhovnih in kulturnih vplivov, dodatno pa jih je oblikovalo dolgotrajno vojno izčrpavanje. Civilni prebivalci in delovna armada vojnih ujetnikov, ki so delali so v rudnikih, na gradbiščih, v poljedelstvu, prehrambeni in oboroževalni industriji ter v drugih sektorjih proizvodnje, so vzdrževali vojake v strelskih jarkih. Do podrobnosti izdelani organizacijski modeli vojnega gospodarstva, distribucije in varčevanja s hrano, organiziranost vojnih bolnišnic, ujetniških in begunskih taborišč ter rehabilitacije invalidov, ki so nastali med vojno, so se modificirani in tehnološko dopolnjeni ohranili globoko v dvajseto stoletje. 

V vojni preizkušenih načinov premagovanja preskrbovalne stiske in pomanjkanja s prehranskimi izkaznicami in maksimiranjem cen so se v 20. stoletju, tudi v miru, posluževale tako avtoritarne kot demokratične države. Potreba po pokopu in žalovanju po prvi svetovni vojni je ustvarila model, kako osmišljati množico padlih in umrlih vojakov in kako oblikovati skupno spominsko krajino.

Internacijsko taborišče Thalerhof pri Feldkirchnu južno od Gradca/Graz. Hrani MNSZS. 

Zapuščina vojne

Med zapuščino prve svetovne vojne lahko štejemo tudi vzdušje sovraštva med narodi, razredi in rasami, ki jo je vzpodbujala propaganda; njene posledice pa je bilo čutiti v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja. Le domnevamo lahko njene dolgotrajne vplive na uničujočo naravo druge svetovne vojne. Nezadovoljne generacije vojnih povratnikov, polnih pesimizma in strahu, so tudi v miru ohranjale militantne vzorce preživetja in tovarištva iz strelskih jarkov ter iskanja krivcev za propad vrednot in državnih struktur. 

Res je obupno: ljudje se navadijo na vojno. Kako bomo zdržali mir?

Dunajski fizik Erwin Schrödinger, ki je bil leta 1915 v Ljubljani, se je v svojem vojnem dnevniku vprašal: »Res je obupno: ljudje se navadijo na vojno. Kako bomo zdržali mir? Kajti tukaj je treba odpraviti prevrat celega ljudstva. Prevrati pa se nikoli kar tako ne povrnejo nazaj. Katere bojazni za prihodnost po vojni so zrasle v nas takoj na začetku. Odrinili smo jih, ko smo videli, da je vojno precej lažje prenašati, kot smo mislili. Ali to ni bila huda utvara? Ali zato enako velja za prihajajoči mir?«

Tudi v vseh drugih elementih naj bi bila prva svetovna vojna vojna številnih presežkov: po številu mobiliziranih vojakov, delovni mobilizaciji civilistov, industrijskemu razvoju tehnike, rušilni moči topništva, militarizaciji družbe in številu mrtvih. Druga svetovna vojna jo je v vsem tem presegla in dodala učinkovitejšo ideološko indoktrinacijo vojakov ter zaostreno množično nasilje nad civilnim prebivalstvom, ki seveda tudi vojnam v preteklosti ni bilo povsem tuje. Oboje ni bilo brez povezave, saj je nasilje potrebovalo skrbno izdelano idejno podlago oziroma je bilo ideološko motivirano in pogosto strateško škodljivo njenim izvajalcem. 

Posledično je obdobje druge svetovne vojne prineslo številne posebnosti in novosti, med katere lahko vključimo uničevalna koncentracijska taborišča kot vrhunce razčlovečenja v industrijski dobi. Preplet vojne s komunistično revolucijo med in po njenem koncu na Slovenskem, v Jugoslaviji in v nekaterih srednjeevropskih državah, pa je podobno kot državljanska vojna ob koncu prve svetovne vojne v Sovjetski zvezi prinesel množične poboje vojnih nasprotnikov in nasprotnikov revolucije, ki so pomnožili vojne žrtve in ostali odrinjeni v prisilno pozabo.

Med dvema vojnama

Evropa med obema vojnama vse od konca »velike« vojne 11. novembra 1918 ni nehala živeti v senci vojne in v strahu pred novimi vojaškimi spopadi. Destabilizirani svet novih držav, nastalih na ozemljih razpadlih cesarstev, je bil poln ruševin na območju bojišč in razpadlih vrednot, zato je težko izpolnil pričakovanja o povsem drugačni, boljši prihodnosti. Prebivalci so bili zaznamovani z vojnimi travmami in izgubami. Evropa je praznovala mir, slavila zmago in hlepela po življenju, a obenem žalovala.

Evropa je praznovala mir, slavila zmago in hlepela po življenju, a obenem žalovala.  

Mirovne konference v letih 1919 in 1920, ki naj bi pravično uredile svet in z dolgotrajnim mirom zaključile vojno vseh vojn, so z novimi mejami in krivično razdelitvijo vojne krivde in finančnih bremen vojne zasejale semena bodočih konfliktov. Ni bilo potrebno dolgo čakati, da so vzklila. Vojna, ali natančneje strah pred njo, je bil v obdobju »dvajsetletnega premirja« močno prisotna, čeprav so jo vsi želeli pozabiti. 

Na pragu njene desetletnice je Ilustrirani Slovenec ob fotografijah oborožitvenih dosežkov pisal: »Ob koncu vojne smo čuli od vseh, tudi najmerodajnejših strani, da je sedaj prva naloga človeštva najti pota in sredstva, s katerimi bi za vedno preprečili nova krvoprolitja. Vse je obsojalo vojno in vse je proglašalo oboroževanje za blaznost. Toda kako hitro so tudi vsi pozabili na tedanje obljube in prisege! Še so vse ceste polne invalidov, a že vse države tekmujejo v doslej nepoznani meri v novih oboroževanjih, ki so seveda le priprave za bodoče vojne.« 

Državljani Kraljevine SHS, poznejše Jugoslavije, so se tega zavedali in bližajoča vojna psihoza jih ni povsem obšla. Poveljstvo kraljeve vojske se je pripravljalo na vojno, a sodobnega obrambnega koncepta ni uspelo izdelati. Ali ga je bilo v razmerah narodnih in političnih napetostih, ki so dosegle vrhunec s streljanjem v beograjskem parlamentu poleti leta 1928, oziroma na vrhuncu gospodarske krize leta 1933 sploh mogoče izdelati? O tem je Aleksander Jankovič Potočnik zapisal, da »se je še enkrat izkazalo, da miselnost ni sledila tehnološkemu razvoju«. Po njegovih raziskavah utrdbenih sistemov so verjeli, da bo prihajajoča vojna podobno pozicijska kot prejšnja. 

Poveljstvo kraljeve vojske se je pripravljalo na vojno, a sodobnega obrambnega koncepta ni uspelo izdelati.

To je ostala kljub določenim modernizacijskim poskusom splošno sprejeta doktrina evropskih držav, ki jo razkrivajo obsežne gradnje utrdbenih sistemov širom Evrope. Med najbolj znanimi so bile zgrajene francoska Maginotova obrambna linija, nemška Siegfriedova linija, finska Mannerheimova linija, češke utrdbe v Sudetih in jugoslovanska Rupnikova linija, ki je potekala ob rapalski meji, in njej nasprotni Alpski zid na italijanski strani meje. Gradnja Rupnikove linije, imenovane po častniku kraljeve vojske Leonu Rupniku, ki je imel dolgoletno kariero iz avstro-ogrskega obdobja, se je začela leta 1935. Po raziskavah Aleksandra Jankoviča Potočnika je do začetka svetovne vojne leta 1939 število delavcev, ki so sodelovali pri gradnji utrdbenega sistema, naraslo na 40.000 ljudi. Nastal je obsežen sistem utrdb, bunkerjev in cestnih povezav z velikim vplivom na življenje obmejnega prebivalstva.

Članek si lahko v celoti preberete v 46. številki magazina SLO.