Dne 20. oktobra 1994 je bil na 21. seji parlamentarne Preiskovalne komisije o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti zaslišan Mitja Ribičič, po drugi svetovni vojni drugi človek slovenske tajne politične policije, kasneje pa notranji minister in celo predsednik jugoslovanske vlade.

Preizkusni kamen slovenske demokracije in sposobnosti Republike Slovenije je soočenje z bremeni vojne, okupacije, upora, stalinistične revolucije, protirevolucije in državljanske vojne.

Ignac Polajnar je vprašal: »Ali je vrh slovenske Ozne vedel za povojne množične poboje v Kočevskem Rogu, v Laškem, v Mariboru in še kje?«

Mitja Ribičič je odgovoril: »Ne.«

Kriminalistični svetnik Pavel Jamnik je 3. marca 2009, ko so se raziskovalci preko enajstih pregrad prebili do več kot 400 delno mumificiranih trupel v rovu sv. Barbare, izjavil: »Ja, pravzaprav se človek počuti, ko vse to vidi, kar smo videli mi pred nekaj minutami, kot da ga je zgodovina prav grobo posilila. In tudi ta Dantejev deveti krog pekla je pravzaprav šele preddverje tega, kar smo mi odkrili.«

24. septembra 2024 je duhovnik Branko Cestnik v radijski oddaji povedal: »Jaz sem imel novo mašo leta 1995 in na novi maši je bilo tri tisoč ljudi … in po novi maši so mi domačini, Hajdinčani iz moje vasi rekli: Branko, veš, kdo je bil na tvoji novi maši? Na tvoji novi maši je bil tisti, ki se je na Šterntalu (leta 1945 komunistično koncentracijsko taborišče v Strnišču/Kidričevo – op. p.) vozil z motorjem preko ljudi.«

Mitjo Ribičiča in druge titoistične zločince nove raziskave postavljajo na laž. Resnica o najhujših vojnih zločinih in zločinih proti človeštvu, ki ne zastarajo, pa ob vseh nasprotovanjih titofilov prihaja na dan, in sicer tako huda, da nam jemlje sapo. Vendar pa zaradi vgrajenega (ne)zavednega strahu še ni razmer, ki bi omogočale ustvarjalen in svoboden dialog, da bi si ljudje upali povedati, kar vedo in kar mislijo, zlasti ne kriminalistom.

Resnica o najhujših vojnih zločinih in zločinih proti človeštvu, ki ne zastarajo, pa ob vseh nasprotovanjih titofilov prihaja na dan.

Nova zgodovinska dejstva, njihovo sprejemanje oz. zavračanje lahko ilustriramo z mnogimi primeri (kolaboracija s Stalinom, kolaboracija z Mussolinijem in Hitlerjem, nasilje), bijejo se spopadi za »dušo naroda«, za »nedolžne« žrtve in »nedolžne« zmagovalce, za »zmagovalce« in »poražence«. V javnost vstopajo ljudje, ki so posegali v dogajanje z vsem fanatizmom, in drugi, ki so se znašli na napačnem kraju v napačnem trenutku.

Zgodovinski miti, predsodki, totalitarne poenostavitve, laži in poneverbe se rušijo, zgodovina dobiva svojo mnogoplastno in mnogolično podobo.

Totalitarno vesolje

Totalitarne oblasti na slovenskem ozemlju so se razlikovale v ustvarjalnosti pri ustvarjanju laži, vendar pa jih povezujejo skupni prijemi od enopartijske diktature in ideološke obsedenosti do kulta vodje, od zaporov, taborišč in suženjskega dela do policijske države, od stalnega določanja in preganjanja osovraženih drugih do mnemocida …

V sedemdesetih letih 20. stoletja sem kavbojke in košarkarsko žogo kupil na Trbižu, v socialističnem mladinskem klubu smo poslušali in igrali rokenrol … Polnili so nam glavo s samoupravljanjem, ideale svobode pa smo videli na Zahodu. Vedel pa sem, da je z našim učiteljem zgodovine menda nekaj narobe. Danes vem, da je bil označen, ker je bil v nemški vojski in potem pri francoskih partizanih. Sošolec mi je šele nedavno povedal, da se je tudi on počutil izključenega, ker je bil njegov oče v nemški vojski. Jaz pa sem bil »ta pravi«, ker je stric Jože padel v partizanih, stric Tonček pa je bil narodni heroj …

To je bila sociologija sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil, ki je mrtve in žive razdelil na dobre in slabe.

To je bila sociologija sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil, ki je mrtve in žive razdelil na dobre in slabe, na tiste s pravico do groba in spomina ter na tiste brez nje, z mrtvimi pa so po načelu kolektivne slave in krivde delili tudi njihove sorodnike. Slovenijo so presekali približno na pol.

Zahodni vzori oz. amerikanizacija je tako kot njeni lastni neuspehi usodno razkrajal samoupravno utopijo, toda totalitarni sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil je zaznamoval in še vedno usodno zaznamuje slovensko družbo.

Zmaga in osvoboditev

Slovenski narod ni začel druge svetovne vojne, raziskave pa potrjujejo, da so komunisti z nasiljem nad rojaki izzvali državljansko vojno in zlorabili partizansko gibanje za izvedbo stalinistične revolucije.

S partizanskim bojem je Slovenija pridobila ozemlje in omejeno državnost. Toda zmaga je bila tudi poraz zmagovalcev. France Bučar je leta 1988 zapisal, da so bili »v tej osvobodilni vojski torej poraženci bolj ali manj vsi udeleženci, tako na eni kot na drugi strani. Edini zmagovalec in dobitnik je bila komunistična partija v svoji najvišji vodstveni strukturi. Glavni poraženec pa je seveda bil in ostal slovenski narod.« Jera Vodušek je leta 1992 pisala o vrsti oblik revolucionarnega terorja, ki je prinesel tudi »zatiranje nacionalnega osvobajanja, h kateremu so Slovenci postopoma korakali že celo stoletje.«

Ustavno sodišče Republike Slovenije je v več kot desetih odločitvah določilo, da komunistična zmaga ne pomeni tudi svobodne družbe. Pogoje zanjo vzpostavi šele samostojna Republika Slovenija.

Topovska hrana

Slovenske moške so mobilizirali na vse strani. Okupatorji, komunisti, protikomunisti. V okupatorskih armadah in protikomunističnih enotah jih je bilo več kot v partizanskih, število smrtnih žrtev pa je zaradi strašnih partizanskih izgub skoraj enako pri enih in drugih.

Obenem pa so prav moški iz okupatorskih armad, ki so dezertirali ali iz ujetništva prešli na partizansko stran, le-to bistveno okrepili. Peta prekomorska brigada, sestavljena iz prisilnih mobilizirancev v nemško vojsko, je bila najbolj opremljena in usposobljena partizanska enota.

V bratomornem spopadu je bilo več slovenskih žrtev, kot je bilo padlih okupatorjev v bojih s slovenskimi partizani.

V bratomornem spopadu je bilo več slovenskih žrtev, kot je bilo padlih okupatorjev v bojih s slovenskimi partizani.

Tudi slovenski nacionalni komunizem je bilo zastrupljen z izključevanjem. V javnem spominu je bilo le malo pozornosti posvečene zaveznikom, zlasti ne zahodnim, tako bombardiranju kot materialni pomoči; po izključitvi Jugoslavije so bile pozabljene sovjetske žrtve v Sloveniji, tako sovjetski vojni ujetniki kot Rdeča armada v Prekmurju, tudi borci drugod iz Jugoslavije, ki so se borili v Sloveniji, niso bili posebej čaščeni. To kaže npr. razpadajoče pokopališče vojakov Jugoslovanske armade iz let 1945–1950 na Žalah v Ljubljani.

Talci, taboriščniki, izgnanci

Med žrtvami okupatorskega terorja so v titoizmu izpostavili talce. Po dahavskih procesih, kjer so v letih 1948 in 1949 sodili komuniste iz nacionalsocialističnega koncentracijskega taborišča Dachau, so bili tudi taboriščniki dolga leta odrinjeni iz javnega spomina. Pri izgnancih je spominski vlak bratstva in enotnosti vozil v Srbijo, čeprav je bila večina slovenskih izgnancev leta 1941 poslanih v Neodvisno državo Hrvaško. Veliko več pa je bilo izgnancev v Nemčijo, ki pa niso bili deleži pozornosti.

Tabu je skrival zapore in taborišča titoizma. V njih je bilo več kot sto tisoč zapornikov, internirancev, prisilnih delavcev. Na begu pred komunizmom in v smrtni nevarnosti je čez železno zaveso na zahod prešlo več kot 50.000 ljudi. O notranji emigraciji oz. na socialno smrti obsojenih še nimamo predstave.

Najhujši uničevalni taborišči za Slovence sta bili komunistični v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano in na Teharjah pri Celju.

Članek si lahko v celoti preberete v 46. številki magazina SLO.