Marca 1942 je šef civilne uprave za Spodnjo Štajersko, dr. Siegfried Überreiter, objavil odredbo o državljanstvu na Štajerskem ter izdal uredbo o uvedbi vojaške obveznosti in državne delovne službe. Šef civilne uprave na zasedenih ozemljih Koroške in Kranjske, dr. Friedrich Rainer, je podobno uredbo izdal julija 1942. Gorenjci so dobili državljanstvo na preklic septembra 1942. Že julija 1942 so bili na Štajerskem vpoklicani letniki 1923 in 1924, temu so sledili še letniki 1908–1928. Na Gorenjskem so vpoklicali ista letnika januarja 1943, nato pa letnike 1916–1926. 

Nemški okupator je grozil z izgonom družin tistih, ki se ne bi odzvali mobilizaciji.

Vpoklicanci so bili v hudi dilemi, ali se priključiti vojski, ki je okupirala njihovo državo in izvajala nasilje z raznarodovalnimi ukrepi, ali pa pustiti svoje družine v nemilosti. Nemški okupator je namreč grozil z izgonom družin tistih, ki se ne bi odzvali mobilizaciji. Velika večina je izbrala družine in odšla v nemško vojsko. Del pa jih je okrepil partizanske enote. Na Gorenjskem so vpoklici prenehali leta 1944, na Štajerskem in Koroškem pa so sledili še vse do leta 1945. Mobiliziranci so odhajali v delovno službo in predvsem v pehotne enote na bojišča po Evropi in Afriki. Več kot 10.000 jih je padlo oziroma umrlo v ujetniških taboriščih. Okoli 15.000 je bilo ranjenih.

Slovenski fantje so se zavedali svoje aktivne vloge v vojni in so iz enot množično dezertirali, kar je bilo prepoznano kot oblika upora prisilnih vpoklicancev. Kot dezerterji so se doma vključevali v partizanske enote, nekaj k slovenskim domobrancem in četnikom pa tudi v odporniška gibanja v okupiranih deželah Evrope.

Prisilno mobilizirani Slovenci v nemško vojsko, v 513. rezervnem bataljonu, 1944. Hrani družina Erce.

Mnogi so bili zajeti v ujetniških taboriščih v zaledju vzhodne fronte, npr. v Brest-Litovsku (Belorusija), Sevastopilu (Ukrajina), Byalistoku (Poljska); na mediteranski fronti pa so anglo-ameriške sile prepeljale ujetnike v taborišča v Alžir, Egipt in italijanska mesta Rimini, Parma, Pisa itd. Tiste, ki so se odločili za kraljevo vojsko, so v Eboliju organizirali v Prvi jugoslovanski polk kralja Petra II. in po enem letu ob Tirenskem morju poslali v civilno taborišče Trani pri Bariju, kjer je zanje skrbela Unrra, nato pa IRO – International Refugee Organisation. Vse, ki so se prijavili za emigracijo v Argentino, so marca 1948 prepeljali v taborišče Bagnoli blizu Neaplja in aprila v severno Nemčijo, od koder so odpotovali v Argentino, kamor je v letih 1948–49 prišlo čez 350 nekdanjih mobilizirancev. 

Tisti, ki se niso opredelili »za kralja ali Tita« so ostali v ujetniških taboriščih, nekateri pa so se vključili v britansko vojsko. Zajete na Danskem so pošiljali v taborišča v Normandiji, z Belgije pa v francoski Marseille, kjer so bila osrednja ujetniška taborišča. Kar nekaj Slovencev je bilo ujetih pri Murmanskem v severni Rusiji in so bili poslani v zbirne centre na Norveškem. Prebegli iz nemške vojske so se že pred koncem vojne zbirali tudi v zbirnih centrih na Švedskem.

Tisti, ki se niso opredelili »za kralja ali Tita« so ostali v ujetniških taboriščih.

Decembra 1943 so pri ruskem mestu Kolomna ustanovili odred NOVJ oziroma 1. brigado NOVJ, formirano v ZSSR. V njej je bilo tudi 920 Slovencev, večinoma mobiliziranih nemških vojakov. Oktobra 1944 je brigada prešla v sestavo 14. korpusa NOVJ in sodelovala na sremski fronti. 10. maja 1945 so prišli čez Sotlo na slovensko ozemlje. V Kolomni sta bili ustanovljeni še druga tankovska brigada in 2. jugoslovanska brigada.

V partizanski bazi v italijanski Gravini so se nekdanjim vpoklicancem, ki so bili decembra 1944 prepeljani iz ujetniških taborišč z britanskega otoka, pridružili nekdanji nemški vojaki, ki so bili pri francoskih partizanih, ujetniki iz ujetniških taborišč po Franciji in Italiji, nekdanji italijanski vojaki slovenskega rodu in drugi. Tako imenovana 5. prekomorska brigada je odšla 17. marca 1945 iz Splita in imela pri Gospiću z ustaši prvo borbo. 17. aprila 1945 je prečkala Kolpo pri Vinici in bila čez nekaj dni razformirana.

Po splošni amnestiji, ki jo je 3. avgusta 1945 sprejelo Predsedstvo Avnoja so se nekdanji vpoklicanci množično vračali. V slovenskih repatriacijskih bazah je bilo v nekaj letih popisanih več kot 16.000 prisilnih mobilizirancev. Vračajoče so najprej zaslišali v bazah, nekatere so poslali v taborišča v Šentvid nad Ljubljano in v Škofjo Loko ali na OZNO. Večinoma so jih zasliševali še vse do poznih šestdesetih let.

V slovenskih repatriacijskih bazah je bilo v nekaj letih popisanih več kot 16.000 prisilnih mobilizirancev.

Ob popisu žrtev vojne leta 1945 so referenti Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njegovih pomagačev (KUZOP) prepoznavali prisilno mobilizacijo v nemško vojsko kot okupatorjev zločin in vključevali prisilno mobilizirane v sezname žrtev. Še več, avgusta 1946 je bil nemški general SS Erwin Rösener na sojenju v Ljubljani med drugim obtožen tudi prisilne mobilizacije. Po mednarodnih in v drugi svetovni vojni veljavnih Haaških konvencijah iz leta 1899 in 1907 okupator od prebivalcev ne sme zahtevati prisege zvestobe ali jih vpoklicati v vojaško službo. 

Kako pa so se nekdanji mobiliziranci v nemško vojsko vključili v domače okolje po vojni, je bilo zelo odvisno od krajevnih ljudskih odborov. Veliko jih ni imelo volilne pravice. Držal se jih je izraz švaba, švabski vojak. Mnogi so bili omejeni pri izbiri službe in pridobitvi kreditov; po pričevanjih so imeli zaradi očetov težave še otroci. Posebej težko je bilo za invalide, ki jih je bilo okoli 15.000. 

Od leta 1947 sta delovali tajni skupini za uveljavitev pravic nekdanjih prisilnih mobilizirancev. Prizadevali so si za priznanje, da so bili žrtve vojne in nasilja, in za pravice za invalide. Leta 1953 je Rdeči križ popisoval in pripravljal sezname padlih, pogrešanih in invalidov. Sezname sta pripravila tudi državna uprava za notranje zadeve in ministrstvo za zdravje in socialno skrbstvo. Ti seznami do sedaj še niso najdeni. 

Tajni skupini za uveljavitev pravic nekdanjih prisilnih mobilizirancev sta si prizadevali za priznanje, da so bili žrtve vojne in nasilja.

Kot navaja nekdanji predsednik odbora Alojz Žibert, so člani večkrat pisali najvišjim državnim organom in celo maršalu Josipu Brozu Titu. Zaradi tega so nekaterim grozili in jih celo zaprli. Zvezni odbor vojnih veteranov je odgovoril, da invalidi nemške vojske ne morejo biti priznani kot vojni invalidi. Tudi Svet ljudskega zdravja Slovenije je leta 1952 potrdil, da invalidi nemške vojske nimajo pravice do invalidske pomoči in oskrbe. Hkrati se je odbor obrnil na nemške oblasti in poskušal urediti status ter pridobiti finančno podporo. Sekretar za notranje zadeve LRS Mitja Ribičič je potrdil, da se nemški vladi ne bo priznala pravica, da bi rento izplačevala invalidom vermahta – državljanom FLRJ, ker jih ni smatrati kot vojne invalide. Od nemške vlade pa bi zahtevali določeno pavšalno vsoto kot kompenzacijo za socialno pomoč delovnim nesposobnim invalidom vermahta. Nadalje ugotavlja, da bi se bilo potrebno upreti, da bi Nemčija plačevala rente, saj bi plačevala zaradi propagandnih namenov, rente pa bi bile tudi višje kakor invalidnine invalidov NOB.

Leta 1964 je Nemčija pokazala pripravljenost pomagati v izrednih razmerah z delno podporo prisilno mobiliziranim, ki so bili invalidi. Nemško Združenje vojnih in vojaških žrtev je decembra 1973 odgovorilo slovenskemu odboru, da Nemčija ne more predlagati višjih rent, ker Jugoslavija ni dopustila, da bi bili invalidi nemške vojske v primerjavi s partizanskimi invalidi v privilegiranem položaju. Še leta 1989 je odbor prejel pismo nemškega združenja vojnih veteranov iz Stuttgarta, da je Jugoslavija zahtevala, da njihovi prispevki za nekdanje jugoslovanske prisilno mobilizirane v nemško vojsko ne smejo biti višji od rent, ki so jih prejemali partizanski vojni invalidi.

Članek si lahko v celoti preberete v 46. številki magazina SLO.