Barviti prostori otroške igre, kjer se splošno veljavne zakonitosti umaknejo čudenju, potopljenosti v trenutek, prvinski pristnosti in radosti bivanja, kot smo jo in jo lahko živimo v otroškem zaupanju, vabijo v oddih in navdih, naj se po zgledu otrok spet naravnamo na bistveno.

Z otroškim čudenjem

»Razstava odpira pogled v prepoznaven likovni svet akademske slikarke, ki ga že dobrih petnajst let posveča motiviki otroške igre kot ene temeljnih podob otroštva oziroma celostnega načina bivanja, prostora spontanosti, bližine, ustvarjalnosti in brezmejnih možnosti,« je zapisala umetnostna zgodovinarka Bernarda Stenovec. Slike na stenah galerijskih prostorov tudi gledalca povlečejo v svet smiselne brezskrbnosti, ki se v otroški igri odpira odnosu – z drugim, naravo in s samo igro. Drobne, izrazno zgovorne podobe otrok slikarka umešča na barvno podlago, ki je že sama na sebi dejaven nosilec vsebine: vibrira, utripa in soustvarja razpoloženje, ritem prizora, s čimer presega opisnost in vstopa...