V spomin na tiste, ki so gradili z ljubeznijo in ostali vgrajeni v temelje naše Cerkve. To niso le besede o preteklosti, temveč pričevanje o nevidnih vezeh, ki nas povezujejo z našimi predniki. Spomin na odransko tragedijo in na tiho moč matere, ki je v praznino izgube zasejala seme vere. Naj ta zapis poklonim svojemu očetu Ivanu in drugim sedmim žrtvam, ki so svoje življenje darovali za našo Cerkev in odšli v večni mir in pokoj.

Ko mi je bilo pet let in pet dni ...

Danes, natančno šestdeset let kasneje – 14. marca 2026 ob 9.42 –, sem v župnijski cerkvi svetega Mihaela v Veržeju. Ko škof položi sveto hostijo v moje dlani, se čas ustavi. Hlad cerkvenega kamna izgine, nadomesti ga toplota tistega marčevskega ponedeljka. V okusu tega svetega kruha ne čutim le Božje bližine, ampak ponovno srečanje z očetom, ki sem ga izgubil kot otrok.

V tistem hipu me spomin odnese nazaj v našo domačo kuhinjo. Vidim nas: mama pod križem, ob njej pa nas petero najmlajših otrok klečimo s sklenjenimi rokami....