Raziskovalna novinarka in pisateljica Svetlana Aleksijevič je ponos beloruske kulture, ker je leta 2015 prejela Nobelovo nagrado za književnost, a tudi, ker je omogočila ženskam, da so same spregovorile, kako so kot dekleta doživljale vojne dogodke, ki jih je doslej junaško opevalo le uradno zgodovinopisje. V ta namen je razvila čisto svojstven literarni slog. Obiskovala je namreč zdaj že odrasle ženske in jim prepustila besedo. Posnela je njihove izpovedi in jih nato literarno obdelala v zbirko zgodb. Pri tem je pazila, da so ohranile pristnost.

Ne vojaška, ampak zgodovina čustev

Njeno knjigo Vojna nima ženskega obraza, ki je v prevodu Janija Rebca izšla tudi v slovenščini (Založba Goga, 2020), lahko razumemo kot del cikla dokumentarnega umetniškega zapisovanja zgodb, ki spominja na beleženje ustnega izročila. Kako ta mozaik zgodb, ki pokoplje mit junaškega vojaka in razkrije doslej neznani trpeči obraz bojevnic, postaviti na oder? Težavne adaptacije se je lotila dramaturginja Špela F...