Enouinpolurna predstavitev knjige je bila sproščena in duhovita. FOTO: Janez Porenta

Kot je na predstavitvi knjige na mladinskem oddelku Knjižnice Ivana Tavčarja Škofja Loka poudarila moderatorka Mojca Volkar Trobevšek (je tudi »primer dobre prakse«, naveden v knjigi, in je hkrati povedala tudi svojo zgodbo in pričevala), je knjiga posebna zlasti zaradi svoje zgradbe, saj ne gre za »še eno knjigo o tem, kako v petih korakih najti pomoč in zlesti iz stiske«, temveč v njej oba doktorja predstavita dve zgodbi: zakonskega para (Mojce Volkar Trobevšek in njenega moža, ki sta že enajsto leto člana te terapevtske skupnosti) in mladega fanta, ki se znajdejo v stiski. Obe zgodbi sta napisani iskreno in pristno, naloga doktorjev pa je bila ju pokomentirati. Zato je knjiga zgrajena iz njunih komentarjev, razmišljanj in avtoanalitičnih spisov treh ljudi.

Ultimat po sedmih letih zakona

Dr. Andrej Perko je kot alkoholik prišel k dr. Janezu Ruglju zelo mlad, star 30 let, z ženo Vereno, ki je bila dovolj modra, »da je hitro prekinila to norost v najini hiši«, saj je izhajala iz družine, v kateri alkohola ni bilo. Sam je začel v alkohol toniti v srednji šoli in se na fakulteti »izoblikoval v alkoholika«, po sedmih letih zakona pa mu je žena postavila ultimat – zdravljenje ali razhod. In dan pozneje sta bila brez odpora pri dr. Ruglju. »Čakal sem ta milostni udarec, ki je prišel hitro, še pravi čas,« pojasni Perko, ki je bil takrat falirani študent psihologije. Rugelj je od njega zahteval diplomo in v enem letu je – čeprav je delal kot skladiščnik od šestih do treh – opravil vse izpite za 4. letnik, dodatne izpite in diplomiral: »Torej mi nihče ne more reči, da se ne da. Vse se da, če je volja, moč in odločitev!«

Knjiga je izšla tik pred novim letom. FOTO: Janez Porenta

Začel s 7 člani, danes jih je 160

Po magisteriju je postal Rugljev koterapevt, pomočnik, ob njegovi hudi bolezni pa je terapevtsko skupnost tudi vodil in obenem počasi ustanovil svojo. Začel je s skupino sedmih članov, danes jih je 160. Sam ne bi zmogel, zato je vesel, da je v to zgodbo vstopil tudi sin Uroš, ki mu je prepustili dve skupini. »Ko bom odšel s tega sveta, upam, da bo sistem Rugljeve socialno-andragoške metode živel naprej. Težava dr. Ruglja je bila, da je iskal naslednika, a storil vse, da ga ni dobil. Bil je problematičen in postavil take pogoje, da ni mogel dobiti človeka, ki bi to počel. Jaz pa sem to živel. Zaenkrat to metodo nadaljujeva le midva z Urošem in na njem je, da ta program ne usahne. Rugljeva tragika je, da nove generacije pobirajo njegova spoznanja, a ga niti omenijo ne,« podčrta Andrej Perko.

Rugelj – vojak, silno natančen, strukturiran

Dr. Rugelj mu je večkrat pripovedoval o svoji karieri in mu kazal dosjeje pacientov – bil je vojak, silno natančen, strukturiran, vsaka stvar je bila na svojem mestu, Andrej Perko tako urejenega človeka še ni videl. A na neki točki je Rugelj pogruntal, da nima popolnoma nobenega uspeha, in je obrnil ploščo, izstopil iz psihoterapevtskih voda, se lotil graditve svoje socialno-andragoške metode in se naslonil na spoznanja modrecev skozi zgodovino, filozofov, literatov, pisateljev. Povzemal je Makarenkov sistem, ga nadgradil spoznanjem filozofov in literatov, ne pa psihoterapevtov. »Vedno je rekel: psihoterapija je čvekanje. In je zahteval od ljudi spremembo in imel tudi rezultate. Kriterij uspešnosti je v tem sistemu visoko nad tem, kar druge metode smatrajo za uspeh.«

Dr. Andrej Perko je nadaljevalec dela dr. Janeza Ruglja. FOTO: Janez Porenta

Očetova zgodba ga je držala nad gladino

Kako pa se Ruglja spomni dr. Uroš Perko? Vsem se je zdel blazno strog, sam pa ga je vedno dojemal kot nenevarnega, prijetnega, ob njem se je vselej dobro počutil, vedel je, kaj se tam pričakuje. Uroš je šel hitro po svoje, vseeno »pa sem očetov sin, z istimi napakami, z vsemi odvisnostmi sem zelo na ti, nikdar pa nisem noter zapadel, saj me je očetova zgodba držala nad gladino«. Ker sta šla njegova starša po pravi poti in zorala smer, mu je bilo enostavno, »le na tračnice sem se postavil in točno vedel, kaj je treba storiti. Proces je bil strašljivo podoben, le 10 let za očetom sem to počel. Imel sem družino, otroke, tri službe, dva študija, a je bilo treba zgurati. Ker pa je to počel že oče, sem točno vedel, kaj in kako vzdržati tistih par let, da se potem stvari postavijo,« je pojasnil Uroš.

Veliki čevlji

Od neke točke je šlo samoumevno: bil je pri očetu, se učil, dobil skupino in očitno delal dovolj dobro, da ni razpadla; in nato še drugo. Zelo pomemben in naporen pa je bil zanj študij psihoterapije, nasprotna pot vsega, kar dela njegov oče po Rugljevi metodi, a mu je dal možnost in prostor, da se je formiral in ni le slaba kopija očeta, čeprav ga dostikrat preseneti in zaboli, kako mu je podoben. »Če bi zgolj šel po isti poti in delal enako, bi slabo kopiral. Moj oče ni tak kot Rugelj in jaz nisem kot oče. Je pa privilegij in velika prednost, da lahko z očetom, iz prve roke, skupaj pregledava dileme in se o njih pogovoriva. So bili pa kar veliki čevlji,« prizna Uroš Perko, ki – za razliko od očeta – dela tudi individualno, kar mu vnaša neko drugo perspektivo.

Dr. Uroš Perko za razliko od očeta dela tudi individualno. FOTO: Janez Porenta

Bistvo skupine je zdravo jedro

Bistvo skupine, poudarita oče in sin Perko, je zdravo jedro. Osnovni program traja 3 leta, v tem času ljudje ponotranjijo njuna terapevtska sredstva in zahteve, to postane njihov način življenja in takrat je bitka dobljena – kot pri vzgoji otrok: ko vrednote staršev postanejo vrednote otroka, smo zmagali. Skupnost ima torej zdravo jedro ljudi, ki niso zraven le tri leta, tudi po 30, povprečno pa od 8 do 10 let. Nekateri prihajajo v skupino, drugi odhajajo, ostane pa zdravo jedro, ki ima izkušnjo, svojo zgodbo, zgodovino, dvige in padce. Ko ljudje prihajajo, vidijo njih, ki delujejo drugače, sprejemajo življenje in pogled na življenje – in to jim zbuja upanje, da je možno, »da lahko tudi meni uspe, da lahko to tudi jaz napravim. To zdravi.«

Otok normalnosti v naši družbi

Tega v drugih skupnostih ni, zato so njune skupine tako zelo uspešne za tiste, ki so pripravljeni ugrizniti v to jabolko in vsaj 3 leti gristi vanj. Andrej Perko: »Kdor ostane eno leto, običajno ostane 8 do 10 let. V enem letu se zgodi ves proces, da ljudje doumejo, ponotranjijo in spremenijo svoj pogled na življenje in svet. Niso več pripravljeni živeti v zunanjem svetu, temveč tu notri, kjer doživijo prijateljske skupine in se povežejo. V novem svetu, v katerem danes živimo, postmodernem času, so te skupnosti otok normalnosti v naši družbi.« Izobrazba klientov je visoka, ljudje zaradi intelektualne zahtevnosti programa iščejo takšno pomoč, ni pa razlik med onimi z doktorati in tistimi s srednjo poklicno šolo, poudari oče Perko.

Oče je psiholog, sin pa psihoterapevt. FOTO: Janez Porenta

Vzameta vsakogar, če sledi zahtevam

Kakšni ljudje pridejo k njima? Zlasti morajo biti v zadosti veliki stiski, odvrne Uroš in kot privilegij vidi, da ima izbrane, najbolj motivirane kliente. Vzameta vsakogar, a mora biti pripravljen narediti, kar zahtevata – toda največ je takšnih, ki bi vse spremenili, a le, če ni treba nič narediti ali delati. Problematika se spreminja, zdaj je ogromno mladih parov s pomanjkanjem smisla, brez izoblikovane identitete, kot posledica permisivne in hiperprotektivne vzgoje, za katero običajno stojijo mame z nerazčiščenimi odnosi s hčerami in še zlasti s sinovi, ki jih obvarujejo vseh grozot tega sveta, potem pa se pri 20 letih razsujejo. »Prvič se soočam z ljudmi, ki nimajo kapacitet izpolniti zahtev ali zadosti močnega psihološkega aparata, da bi se bili zmožni aktivirati, držati pozornost, prenesti frustracije.«

Varnost se začuti v zraku

Preden človek pride v Perkovo skupino, je v zadregi, stiski, odporu in tesnobi, saj ve, da bo tam treba govoriti o sebi, tam ne moreš biti tiho. Že po treh sestankih pa – tako oče Perko – govori najbolj intimne stvari, ki so pomembne, da začne korakati proti ozdravitvi. Zakaj? Ker začuti, da tu ne bo zlorabljen, da so ljudje odprti in bo med njimi varen. Varnost se začuti v zraku. To je posebnost, drugačnost teh skupin, a so potrebni veliko garanja, disciplina, red v življenju, da se vse poklopi in se človek katapultira v drugo dimenzijo kakovosti življenja, zagotavlja Andrej Perko: »V potu lastnega obraza moram izgarati svoj proces rasti, ne gre drugače, druge poti ne poznam. Seveda so, toda ne tako uspešne in radikalne, kot je ta, kjer je tudi vložek veliko večji.«

Predstavitev knjige je požela veliko zanimanja in napolnila dvorano. FOTO: Janez Porenta

Po Ruglju je samskost najhujša diagnoza

Včasih k Urošu Perku pridejo tudi samski in če res nimajo nikogar, v stiski nikogar ne zavrne. Resda pa, kot že Freud, oba opažata, da nas determinira nezavedno in potrebuješ nekoga na nasprotni strani, da ti odzrcali, kdo si, in lahko spoznaš sebe. Rugelj je šel še korak dlje, da je samskost najhujša diagnoza, kar je videti v praksi: posameznik namreč bistveno počasneje napreduje, četudi si želi in je motiviran. Če se partnerja skupaj trudita, ti bo drugi hitro odzrcalil, kaj delaš. Samskim to ni treba, še bolj problematično pa je z odvisnostmi. »Fantje naredijo komuno, se tam spravijo v red, potem pa jih udari vprašanje: kaj sploh je razlika, ali bo trezen ali ne, ker itak nima nikogar zunaj,« poudari Uroš Perko, ki je leta delal z odvisneži od drog, z narkomani.

Če žena zanj ni pripravljena dati roke v ogenj ...

Odnosna bitja smo, prikima Andrej Perko, in to nam je dano že v gene. Po njegovem brez partnerja, s katerim si v polnem (tudi seksualnem) odnosu, ne moreš osebnostno rasti. Samskih načeloma ne sprejema, samskih alkoholikov in zasvojencev pa striktno ne. Biti mora nekdo zraven. Če je zraven žena, mora sodelovati. »Če žena ni pripravljena dati roke v ogenj zanj, je tudi jaz nisem in se potruditi zanj. Če so se mu najbližji odpovedali, tudi jaz nimam možnosti kar koli napraviti. Imam primer alkoholika, ki ni imel nikogar, pa se je njegov prijatelj (popolnoma) vključil. In je ostal v skupnosti. Prišel je zaradi njega, ostal pa zaradi sebe, to se pogosto zgodi. Smo dialoška bitja, kar se je izkazalo tudi v skupnosti. Ko samski pridejo v stisko, se lahko umaknejo v svoj svet, se ne brusijo v tem procesu in z leti postanejo čudaki. Imajo manjše možnosti za napredek kot tisti, ki so v odnosu.«

Dr. Andrej Perko je začel s skupino sedmih, zdaj jih je v skupnosti 160. FOTO: Janez Porenta

Vse več je mejnih osebnostnih struktur

Ena temeljnih nalog je, da se odseliš od doma, si ustvariš družino in na poti odraščanja in v življenju ne postaneš nevrotik, izpostavi Uroš, oče pa ga dopolni, da se zadnjih 40, 50 let slika menja in ni več nevrotikov, vse več pa je mejnih osebnostnih struktur (včasih so jim rekli psihopati), ki nimajo notranje kapacitete, da bi pogledali vase in pri sebi delali spremembo. Vedno je okolje krivo za njihove težave, vendar to ni obrambni mehanizem, marveč tako dojemajo svet. Ničesar pri sebi ne morejo spremeniti, ker enostavno tega nimajo znotraj sebe in ker vselej iščejo krivca zunaj. Takemu človeku ne moreš pomagati, ker ne more na sebi napraviti nič in bo vedno našel izgovore in vzroke izven sebe, je prepričan Andrej Perko.

Kaj si pripravljen storiti, da se boš potegnil ven?

»Če je človek v stiski, potrebuje pomoč. Tudi alkoholik potrebuje pomoč. A motiv in želja nista dovolj. Pomembno je, ali je pripravljen storiti kaj, da se bo iz tega potegnil, in se maksimalno aktivirati, da bo svojo stisko lahko presegel. To je jedrno vprašanje: kaj si pripravljen storiti za to, da se boš potegnil ven? Farmacija ti pomaga s tabletami, antidepresivi. Ljudje rajši zobljejo tablete in mislijo, da bodo prišli v nebesa. Pa ne gre tako. Zdravniki vedo, da je 10 km teka ali hitre hoje najboljši antidepresiv,« izpostavil Andrej Perko. V skupnosti ima zdaj samo 12 % alkoholikov, ki so pomešani med druge, in se o alkoholizmu sploh ne pogovarjajo, marveč o tem, kako živijo, ali opravljajo življenjske naloge, kot se spodobi: »Abstinenca ni zadnji kriterij, ampak predpogoj; kriterij je, kako sestaviti življenje, da kvaliteto življenja dvignem na visoko raven.«

Pogovor je moderirala in hkrati pričevala Mojca Volkar Trobevšek. FOTO: Janez Porenta

Vse pošlje k p. Šinkovcu

Kot opozarja Andrej Perko (ljudje, ki pridejo k njemu, vedo, da je tradicionalno veren, nikoli pa tega ne izpostavlja, saj so v skupnosti ateisti, agnostiki, verni …), so določene rane globoko duhovne rane in jih psihoterapija ne more reševati, potreben je drug pristop. Z ženo sta hvaležna, da sta spoznala p. Silva Šinkovca, ki ni le duhovnik, marveč tudi psihoterapevt, pedagog, filozof, sicer pa zelo odprt, širok in sprejemljiv za vse ljudi, a tudi v tujini izvežban za pisanje osebnega dnevnika. Zato Perko vse, ki pridejo k njemu, verne in neverne, v prvem letu pošlje na obvezni tečaj k p. Šinkovcu, ki jih s svojo osebnostjo, sprejemljivostjo, širino tako prevzame, da tudi pozneje hodijo k njemu na razgovore, razrešijo marsikaj in spremenijo pogled.

Brez težav s sprejemanjem različnosti

»Ni nujno, da postanejo verni, daleč od tega, da bi šlo za indoktrinacijo, sprejemajo pa dimenzijo, ki je v človeku ne moreš znanstveno razložiti. Vsi vemo, da nekaj je, zelo težko pa v zahodnem svetu priznamo in temu rečemo Bog. Ko pridejo k meni ljudje, pri katerih zaslutim, da ne gre za psihologijo, ampak za duhovno raven, jih pošljem k njemu. In stvari uredijo v zelo kratkem času. To terja drug pristop. Psihoterapevti mislimo, da se lahko vse reši na tej bazi – daleč od tega. In doslej še nisem imel primera, da bi ljudje seminar pri p. Šinkovcu odklonili ali bili razočarani, temveč spoznajo novo dimenzijo, drugače se lotijo problemov,« pove Andrej Perko in doda, da v skupini nimajo težav s sprejemanjem različnosti; če nekdo govori o odnosu z Bogom, ne bo zato nihče protestiral.

Predstavitev knjige je bila na mladinskem oddelku Knjižnice Ivana Tavčarja Škofja Loka. FOTO: Janez Porenta

Od duhovne dimenzije smo pogosto odtujeni

Tudi Uroš Perko opozori, da je ena od treh dimenzij, ki definirajo človeka, duhovna, od katere smo često odtujeni, tudi verni zgledni katoliki jo lahko globoko zanikajo. To je beg pred eksistencialnimi vprašanji, ki jih moramo prespraševati. Po njegovem so določene stvari lahko izključno na duhovni ravni in se jih drugače ne da rešiti, pri čemer si pogosto pomagajo z izobraženimi duhovniki, ki so tudi psihoterapevti, in razrešijo stvari, ki se jih prej v terapevtskih procesih desetletja ni dalo rešiti. Kot poudarja, niso zastonj vse komune globoko prepletene s Katoliško cerkvijo. »Kot pravi p. Karel Gržan, je pomembno zavedanje, da je nekaj več od danes, in da – ko nas težave presegajo – vemo, da jih lahko odložimo na nekoga drugega, ki jih bo zmogel namesto nas.«