Tomaž Hren je trdno zasidran v nacionalnem kolektivnem spominu – upravičeno, saj je vodil enega najpomembnejših procesov v slovenski zgodovini – protireformacijo na Kranjskem. Problematično pa je, da njegova podoba, ki prevladuje v splošni javnosti, ne zrcali zgodovinske osebnosti, ki jo lahko rekonstruiramo z znanstvenimi metodami, ampak lik klerikalnega zlikovca, ki ga je na začetku 20. stoletja v slovenskem kulturnem boju ustvaril liberalni tabor, po drugi svetovni vojni pa utrdila socialistična ideologija. Teza je bila preprosta in zato privlačna: ker je protireformacija uničila protestantizem, s tem pa tudi njegovo književnost, ki je eden od temeljev slovenske nacionalne identitete, je Hren anti-Trubar oziroma največji negativec tega obdobja slovenske zgodovine. Ta mitološka enačba, ki jo je v literaturo prvi vpeljal Anton Aškerc in se v nestrokovnih objavah pojavlja še danes, nam zakriva resničnega Hrena, ki je bil Trubarju podoben bolj, kot je videti na prvi pogled. Njun glav...