Streho je leta 1973 zasnoval slovenski arhitekt Oton Jugovec. Nalogo zaščite arheoloških ostankov je skrčil na njen najosnovnejši arhitekturni pomen: zavetje. Dva stebra nosita leseno ostrešje z jeklenimi diagonalami in slamnato kritino. Ni sten, hodnikov, blagajne ali monumentalnega vhoda. Le streha, polje in sled nekdanjega mesta. Jugovec je v tej drzni avtorski interpretaciji vernakularne arhitekture ustvaril delo, ki je hkrati preprosto in monumentalno, skromno in velikodušno. 

Lebdeča streha krasi sodobne arhitekturne knjige in zbornike ter še danes privablja pozornost mednarodne strokovne javnosti. V Sloveniji jo predstavljamo kot dokaz izvirnosti naše povojne arhitekture. Toda tu se razkriva nasprotje med besedami in dejanji, interpretacijo in resnico.

 Resnični objekt na Otoku pri Dobravi že leta propada. Slamnata kritina je bila prekrita s plastično mrežo, pod katero so se začeli razvijati mahovi, lišaji in gniloba. Konstrukcija je oslabela, streha se deformira, obnova pa post...