Ljudje smo že takšni, da sanjamo o daljnih deželah, hrepenimo po njih, si jih želimo obiskati, kdaj to tudi naredimo za veliko denarja, časa in priprav; nazadnje se naša pričakovanja lahko tudi izjalovijo, smo celo razočarani namesto polni lepih vtisov, doživetij in srečanj. Takšnih, kot smo jih bili deležni časnikarji 20. aprila ob celodnevnem obisku Slovenske Istre, krajev, malce več kot uro vožnje oddaljenih od slovenske prestolnice. Večini Slovencev neznanih. Pa bi bilo prav, da bi jih bolje poznali, najprej pa spoznali, se srečali z domačini, usedli z njimi za mizo, popili kozarec malvazije ali refoška, ki sta tukaj »doma«, pojedli rezino ali dve domačega kruha, pokusili mesne dobrote in sire, pili zdravilen čaj, na kruh namazali akacijev med, za nameček pa, za boljšo prebavo, popili še šilce biske.

To dvoje je bil naš namen – vsaj malce bolj spoznati Slovensko Istro in jo približati doživetij željnemu Slovencu. Odkriti »Zaklade Istre«, kot se imenuje turistična zadruga, ki združuje 27 turističnih ponudnikov. Predseduje ji mag. Vinko Zupančič z zavoda Traven, čebelar in ponudnik nastanitev v skritem kotičku Pisari ob meji s Hrvaško, vlogo direktorice zadruge pa je sprejela Selma Lukač, vodja Turistične kmetije Lukač iz Montinjana. »Naša vas je vas vinskih kraljic,« se pošali. V tem je kar dosti resnice. Selma je namreč nosila krono druge vinske kraljice Slovenije.

Na dvorišču turistične kmetije Lukač v Montinjanu nas je pozdravila
direktorica zadruge Zakladi Istre Selma Lukač (druga z leve) in nam s
člani zadruge predstavila njihovo ponudbo. FOTO: Jožef Pavlič

Iz istega kraja prihaja tudi Elizabet Bordon, prva vinska kraljica Slovenske Istre. Na družinskem ekološkem posestvu Bio-Organic Vina Montis and Eko Laura nam je predstavila nekaj izjemnih vin: penino Ognjeni Fenix, malvazijo Montis, malvazijo Eko Laura, muškatno penino Andrea … Podučila nas je, da je »malvazija kraljica belih vinskih sort«, da je »refošk kralj vin, ker ima predpono re, kar v italijanščini pomeni kralj«, da imajo pri njih vrhunska vina tudi zaradi zelo ugodne lege svojih vinogradov, da je njihova kmetija stara več kot dvesto let in da so med številnimi visokimi priznanji dobili za svoje oranžno vino veliko zlato medaljo na ocenjevanju vin v Gornji Radgoni, zlato medaljo za malvazijo pa celo na Dunaju. Dodala je, da je treba znati vina okušati in uživati v njih, začutiti »slanost morja in sonce«, ga piti v pravem razpoloženju in ob »pogledu na Triglav ali na morje« ter na lepote vse naokrog. Pri njih poleg degustacije vina ponujajo tudi degustacijo oljčnega olja.

Laura Bordon in njena hči Elizabet sta nam v Montinjanu predstavili izjemno kakovostna ekološka vina, ki smo jih tudi pokusili. FOTO: Jožef Pavlič

Istrsko hrano smo pokusili na več krajih. Tokrat so bili upravičeno v ospredju sezonski šparglji. Najprej z jajčki pri Tilnu Markušu in Andreju Golobu v Truškah, kjer sta najela eno od t. i. »hišk Slovenske Istre«, jo zunaj deloma prenovila, znotraj pa preuredila za goste, postavila v bližini več »hišk«, v katerih se prijetno počutijo, so sami zase.

Pri njih se lahko začne popotovanje po Slovenski Istri, kot nam je predlagal Vinko Zupančič, ki nas je tam sprejel.

Ponudba članov turistične zadruge je pestra, da s pomočjo nastanitev, gostinskih storitev in doživetij oblikujete čisto svoje popotovanje: od koprskega mestnega jedra do slikovitega podeželja in »kraškega roba« pri Ospu; od hoje po tematskih poteh, ogledih s kolesi (tudi že električnimi, kajti vožnje gor in dol po strmih istrskih poteh niso mačji kašelj), plezanja v osapskih stenah, uživanja na kateri od številnih morskih plaž, v vodnih športih in vožnjah s supi in drugimi plovili, ogledih solin do pomoči pri kmečkih delih, če je volja za to. Vsak zadružnik ponuja obiskovalcu (turistu) nekaj svojega, značilnega istrskega. To ti tudi hočejo, zaradi tega ostajajo in prihajajo vedno znova. Posebej tujci. Da doživijo in ponesejo s seboj Istro v vsej polnosti. Prisluhnejo govorici Istrijanov. Razvozlajo pomen istrskih pregovorov. Več smo jih videli napisanih na pročelju hiše v Truškah 1 B. Enega izmed njih mi je pozneje pomagala razvozlati gospa Selma: »Une ke je pumalen, anka dela pumalen.« Kar pomeni: »Kdor je počasi, tudi dela počasi.«

Nekaj koristnih informacij, kontaktov, možnosti za najavo obiskov in ogledov: Zakladi Istre: www.zakladi-istre.si, e-mail: info@zakladi-istre.si. Mag. Vinko Zupančič, Zadruga Zakladi Istre, mobitel: 041/609 884, e-mail: vinko.zupancic@gmail.com. Dorina Dobrinja, Hiša od Bardinca, Lopar, tel. 05/655 04 25; mobitel: 041/833 768. Vodni športi: 00386/3131 3134, info@halosup.si Turistična kmetija Lukač, tel.:031/31 88 01, e-mail: turistična.kmetija.lukac@gmail.com. Doživetja: www.playful-istria.com, info@tourismslovenia.eu, www.istrskizajtrk.si + 386 41 551 665.

V Istri si je treba vzeti čas za eno in drugo. Mi smo si ga vzeli pri kosilu v osmici na turistični kmetiji Krmac v Arjolu pri Bertokih, kjer so nam na dvorišču člani zadruge Zakladi Istre predstavili zelo raznoliko ponudbo doživetij od družinske zgodovinske pustolovščine po beneškem Kopru z naslovom Izziv krilatega muca do spoznavanja solinarjev in morske deklice ali uživanja v morju in v raznih oblikah športnega udejstvovanja na njem (sup, padalin, panoramska vožnja s čolnom, vleka z vodnim skuterjem, kajak, kanu …), hoje in kolesarjenja. Prav povezovanje članov in medsebojno sodelovanje je odlika zadruge Zakladi Istre.

Malo pred tem nas je Teja Prodan Pavlič podučila, kako se pripravlja šparglje (vodi delavnice) in nam jih tudi pripravila z domačimi jajci in panceto, dala pokusit rdeči istrski česen in olive v olju, njen življenjski drug Boštjan pa nam je pred več kot sto let staro hišo Villo Carla v Boninih 49 zaigral na harmoniko značilno istrsko melodijo. Teja nam je še priporočila, da moramo »Istro doživeti skozi vsa čutila«.

Teja Prodan Pavlič v Villi Carli-Istrian House v Boninih pripravlja šparglje z jajci in panceto. FOTO: Jožef Pavlič

Kar zadeva ta, smo jo poleg že omenjenega doživeli še v Kantini Romano v naselju Popetre in v Guest House Nostalgija za letovanje družin v isti vasi. Robi Marsič nam je v Kantini Romano dal pokusiti značilno istrsko pijačo iz bele omele – bisko (za njegove prav posebne pice smo bili že presiti), simpatična Maja in Igor Marsič pa sta nam v globoko podkletenem prostoru postregla s svojimi napitki in, seveda, vinom. Ime Nostalgija je kar pravo za njuno za goste preurejeno zelo staro hišo, kot tudi za nas, ko nas je že priganjal čas.

Robi Marsič nas je v Popetrah pogostil z zdravilno istrsko pijačo iz
bele omele - bisko. FOTO: Jožef Pavlič

Nikakor pa nismo smeli izpustiti ogleda krajevne etnološke zbirke vasi Lopar v »hiši od Bardinca«, značilni sredozemski hiši, zidani iz kamna, iz konca 19. stoletja, po kateri nas je vodila gospa Dorina Dobrina. V njej nas je pozdravila celo koprska podžupanja Mateja Hrvatin Kozlovič, zelo zaslužna za zadrugo Zakladi Istre.

V Loparju nas je pozdravila celo koprska podžupanja Mateja Hrvatin Kozlovič.

Za konec nam je prišel zelo prav sprehod po Zeleniščno-energijski učni poti v Zeliščnem raju Slovenske Istre na kmetiji zakoncev Urbana in Sonje Posedi v vasi Trsek. Pridelujeta razna zelišča (smilj, lavando, rožmarin, rman, tavžentrožo, konopljiko, mento), posadila pa sta tudi sadna drevesa in oljke. Postavila sta celo učni čebelnjak in značilnega istrskega.

Na začetku zeliščno-energijske učne poti v Trseku sta nas pričakala zakonca Urban in Sonja Posedi. FOTO: Jožef Pavlič 

Pred vožnjo domov smo se za srečno pot še priporočili sv. Jerufu, mučencu iz zgodnje dobe krščanstva, kateremu je posvečena cerkev z njegovimi relikvijami v Loparju.

Vsem, s katerimi smo se srečali in so nas tako prijazno sprejeli ter obilno pogostili, smo obljubili, da še pridemo na obisk, na sprehod, na kozarec malvazije ali refoška, pa tudi na pogovor. Z željo, da še bolje spoznamo Slovensko Istro in njene ljudi. Pri njih pa se tako vse začne in konča. Tudi vsaka lepa in poučna »zgodba«, kot je bilo naše tokratno spoznavanje prelepega, a mnogim premalo znanega konca Slovenije. Tudi za nas velja, kot pravijo Istrijani: »pumalen«. Počasi. A pogumno. Kakor živijo Istrijani, obdelujejo svojo skopo zemljo, da jih preživlja, ohranjajo in obnavljajo svoje stare kamnite hiše, oživljajo stare navade in običaje. Tisto, kar imajo značilnega in je vredno ponuditi gostu, turistu. Tega je veliko. Del smo spoznali tudi mi. Hvala vsem Istrijanom, ki ste pri tem sodelovali.