V neki knjigi sem prebrala: »Prazen prostor kliče po zapolnitvi.« To vsak dan izkušam. Prazen pult se bo čez dan napolnil z lonci, ovitki in olupki, pomembnimi papirji, na pol polizanimi lizikami, lego kockami, šolskimi zvezki in otroškimi risbicami (mimogrede, ko tole pišem, se mi ni bilo treba nič izmišljevati, sem samo pogledala na pult). V še tako skrbno urejenem predalu se bodo kmalu znašle dodatne stvari, ker bo pač v njem še nekaj prostora. Tudi če bi imela večjo omaro, bi jo prej ali slej napolnila. Ker prazen prostor kliče po zapolnitvi.

Saj praznina večkrat boli. Bolijo prazen želodec, prazna otroška soba, prazna denarnica in prazna postelja. V odnosih boli praznina neizrečenih besed, praznina dotikov, praznina ljubečih dejanj. Bolita prazna glava in prazno srce. S čim naj ju napolnim, da omilim bolečino? S stvarmi, ki ne sodijo tja, kot umazana nogavica ne sodi na kavč? Večkrat si želodec, hišo, glavo in srce polnim z navlako. S hrano, ki zgolj (pre)napolni, a s...