Zdaj se namreč upravičeno imenuje upanje, odtlej pa ne bo več upanje, ampak resničnost. Pravzaprav se imenuje upanje, dokler človek ne vidi, na kar upa, kot pravi apostol: »Upanje, ki ga gledamo, pa ni več upanje – kdo bo namreč upal to, kar že vidi? Če pa upamo to, česar ne vidimo, pričakujemo to s potrpežljivostjo« (Rim 8,24-25). Zdaj je torej potrebna potrpežljivost, dokler nam ne pride obljubljeno. (…) Na tem svetu je veliko tegob: notranjih in zunanjih. Ne le, da ni konec pohujšanj, ampak se celo množijo, čeprav se tega nihče ne zaveda, razen tistega, ki hodi po Božji poti. Temu vsaka Božja stran pravi, da je treba prenašati sedanjost, upati v prihodnost, ljubiti to, kar je nevidno, da ga bomo uživali, ko bo vidno. 

sv. Avguštin, Komentar k psalmu 91,1