Ker vdova posluša prerokove besede, zaradi katerih pripravi kolaček najprej Eliju in ne sebi, doživi neverjeten izraz Božje previdnosti, ko olje v vrču ne poide in moke v loncu ne zmanjka (1 Kr 17,14). Elija čez čas skliče na gori Karmel štiristo Baalovih prerokov in jim preko novega čudeža, ko se ogenj spusti z neba in použije njegovo daritev, dokaže, da je Bog resnični Bog, za katerim je treba hoditi. Potem ko da pobiti vse poganske preroke, mora bežati pred besnimi grožnjami kraljice Jezabele. Na poti do Božje gore Horeb, ko bi najraje umrl, ga sam Gospodov angel bodri in hrani (1 Kr 19, 5.7), da v moči te hrane pride do gore razodetja. Tam se mu Gospod ne razodene v silnem potresu, viharju ali ognju, temveč v rahlem šepetu, ki Elija znova usmeri na pot ponižnega služenja Gospodu.